Jesen, čas za dušo

Pravijo, da je jesen čas prebujanja in smrti. Čas začetkov in zaključkov, čas listja, ki se najprej obarva v vse možne odtenke in potem preprosto odide. In to je tudi čas duše, ko bolj globoko pogledamo vase in se s kančkom sreče tudi ponovno najdemo.

Jesen je zame kot ogromen čaroben vrt, ki diši po vlagi in me zbudi takrat, ko je zunaj še noč. Poboža me s tišino in mirom ter mi tako prijazno da vedeti, da se je poletje ne le končalo, temveč tudi dokončno odšlo in pustilo za sabo le prijetne spomine. Ta letni čas me prisili, da se ustavim in na novo določim del svojega vrtička. Malo kopljem, posadim novo biljko, pridno počakam in molim, da bo narava naredila svoje. Včasih me posluša, drugič niti ne, a bolj je tako, da prevečkrat pogledam seme, ugotavljam, ali sem dobro sadila, ali se je že kaj spremenilo, ali že poganja kaj zelenega. Zemlji ne dam miru, saj mislim, da se bo, v kolikor jo bom spodbudila, hitreje odzvala. Napaka.

Sprehajam se po gozdu zato, ker rada tekam po poteh, ki jih prej nisem poznala. Pa tudi zato, ker mi družbo dela zvesta Beatrice. Listje šumi pod mojimi koraki in vsakič znova se spomnim na Sofio, ki je že zelo zgodaj ugotovila, da se listje cvre, “kot v ponvi mama, kot v kuhinji”. In če ste dobro pozorne, boste ugotovile, da je zvok zelo podoben. Medtem ko jesen uporablja jezik narave zato, da se ustavimo in ujamemo lepoto vode med skalami ali noro rdečega listja, ki dobi povsem novo življenje na zidu za hišo, uporabljamo mi besede. In emocije. Srce se reorganizira, duša mu sledi, skušam narediti malo več prostora za tisto, kar še pride, čeprav nisem prepričana, da sem pripravljena. A droben glas mi govori, da prav pripravljena ne bom nikoli.

Življenje je včasih prav skok v prazno. Podobno kot takrat, ko sem pričakovala svojo Sofio in sem skušala na vsak način videti njen obraz, ki pa se mi ni hotel prikazovati. Spraševala sem se, kakšna bo, kako velika, kakšen bo njen vonj, kakšne bodo njene oči, a narava drži določene stvari le zase, kot bi bile skrivnosti, ki jih je nemogoče deliti z nami. Zelo podobno so sedaj moje misli ujete v jesenskem vrtu. Spuščam jih počasi, tako kot listje spreminja barvo. V tej negotovosti je nekaj čarobnega. V tem, da se zjutraj zbudiš in dokler ne pogledaš, ne veš, ali bo drevo pred hišo rumeno ali je že rdeče. In odločitev ni nikoli tvoja.

A da ne bo nesporazumov. Jesen ni letni čas dekadence. Prej bi rekla, da je čas za ravnovesja. Dnevi in noči so, v določenem trenutku, prav enako dolgi in potem se narava počasi pripravlja na zimsko spanje. A to spanje je, v mojih očeh, bolj dremanje, ker takoj prikličem v spomin snežinke, belino snega ali novoletne lučke in zato se mi zdi, da se v našem svetu vedno dogaja nekaj novega. Morda nas jesen vabi, da odvržemo masko in pokažemo svoj obraz. Morda nas vabi, da postanemo malo bolj iskreni in manj sebični. Ugotavljam, da me veliko oseb pozna po maski, ki jo običajno nosim, po zaščiti, ki jo imam pred svetom, pa čeprav nikomur ne želim nič slabega, a je na koncu bolje tako.

V svojem jesenskem vrtu lahko sedim pod drevesom, ki ima globoke korenine. Sem princesa svojega sveta.

***Hvala prijateljici Francesci za to čudovito obleko, ki sem jo nosila na Elle Stye Awards. Hvala, ker me je prepričala in me porinila v povsem novo rdečo avanturo.