Za danes je bilo dovolj

“Za danes je bilo dovolj.” Saj skoraj nisem mogla verjeti, da sem te besede izbrala sama in so prišle prav iz mojih ust. Nakar pogledam, če so me slišali vsi, predvsem pa, če sem jaz slišala samo sebe in dejansko znala postaviti piko. Morda drži, da je ta jesen prinesla spremembe in veliko več modrosti, veliko več “mojega časa” in hoje po listju, ki dobesedno hrusta.

Če pogledam na življenje, ki sem ga do sedaj živela, lahko samo rečem, da zavor res nisem poznala. In ročna mi je bila popolnoma tuja, saj sem raje zavila v prepad, kot da bi se ustavila. Nisem prepričana, da je to stvar inteligence, prej bi rekla, da gre za brezhibnost in neumnost mladega uma, ki je prepričan, da zmore vse. Te dni se mi dogajajo prav posebne stvari, kot bi se odprla nevidna vrata, ki peljejo do ljudi, ki jih prav v tem trenutku potrebujem. “Mar ni vedno tako?”, boste morda pripomnile, in odgovor je: “Da, tako bi moralo biti. Pa ni.” S prijateljico se v avtu pogovarjava prav o tem, da smo si ljudje zelo samoumevni in se ustavimo le takrat, ko se nekje pojavi bolečina. Ali bolezen. Ko te zabolijo sklepi, dobiš pljučnico, si zlomiš nogo ali, v mojem primeru, ko izgubiš glas. Vedno se mi je zdelo zelo fascinantno, kako me zna telo ustaviti: preprosto sem nema, brez posebnih razlogov, rezultat pa je vedno isti: res ne morem delati.

Zdi se mi, da smo si ženske zelo podobne. Mnoge iščemo ljudi, ki bi potrdili našo vrednost, kar mnogokrat drži na področju izbire partnerja. Same si očitno ne znamo povedati, da nismo le vredne, temveč tudi dobre, oziroma odlične in prav gotovo je vedno tako, da se na vseh področjih maksimalno potrudimo. Že to je dovolj za zlato medaljo, a kaj ko cilje potisnemo naprej in naprej, zato nikoli ne dosežemo dovolj dobrega rezultata. Predvsem pa se nikoli ne pohvalimo. Ta vikend sem bila v Trstu. Sprehajala sem se po čudovitem mestu, ki je v zadnjih letih dobilo povsem novo podobo. Sofia je kot martinček skakala tu in tam ter mi dala vedeti, da mladost nikoli ne počiva in že sprehod po parku, polnem listja, je odličen izgovor za čarobno igro. Domišljija.

Kot mama lahko samo rečem, da se je razvila v pravo deklico, ki zelo dobro ve, kaj hoče, in jasno pove, kakšne so njene želje. Pa ne le to. Je dovolj trmasta, da jim vedno sledi in se pri tem ne pusti motiti. Ne vem, zakaj, a bi mi veliko pomenilo, če bi kot mama dobila kakšen kompliment. Ne v smislu “kako je lepa vaša hči”, bolj v smislu “imata zelo posebno navezo”. Očitno je moja mama brala te skrite misli in mi pred kratkim rekla prav nekaj podobnega: “Všeč mi je, kar vidim, všeč mi je, kar je med nama.” Vidite, o tem govorim. O potrebi po potrdilu, da lahko v sebi odkljukaš polje “dobro narejeno” in greš srečno naprej. Jaz mislim, da je takih polj ogromno in tudi kljukce so na pravem mestu, vendar ni prav veliko potrdil, ker ljudje pozabimo, smo leni, se s tem ne ukvarjamo ali se nam preprosto ne zdi potrebno.

Drage moje, v življenju se soočamo z velikimi izzivi in težavami, z ljudmi, ki znajo biti železna krogla na verigi in gležnju, z energijami, ki niso ravno za hvalo, in situacijami, za katere se res sprašuješ, ali je to resnica ali morda le mora. In vseeno gremo naprej. Zvozimo. Pritisnemo gas do konca in nekako izberemo pot, ki morda ni najboljša, je pa naša. Pred sabo sem imela nešteto zaprtih vrat in še zdaj jih lahko zaznam, razlika je morda le v tem, da manj trkam in bolj vztrajno iščem rešitve drugje. Včasih pozabimo, da svet ni le naše delovno mesto, sodelavci, dom in pisarna. Svet je v resnici zelo širok in prav zato ponuja nešteto različnih rešitev, ki bi še kako spremenile naše življenje. Če skozi trkamo na ena in ista vrata, je to le zato, ker smo se tako odločile. In če na drugi strani nihče ne odpre, zato kar stojimo kot kupi nesreče, je to le zato, ker se same nočemo premakniti. Sprašujem vas: kdaj bo napočil čas za drugačno odločitev? Vsaka bi morala sebe povzdigniti do zvezd.

Včasih ne dobiš tega, kar si želiš, zato, ker si zaslužiš veliko več.