Naj se zgodi in potem mine

Zanimivo, kako te zna življenje presenetiti. In kako so stvari, ki so ti nekako namenjene, preprosto boljše od tistih, ki bi si jih sam izbral. Danes je bil zelo zanimiv dan, ker sem snemala svojo oddajo na obali in ponovno srečala pozitivne ljudi. Ne samo to. Rekla bi, da gre za ljudi, ki znajo videti globlje od ostalih in so zato toliko bolj zanimivi. Kot bi nastajala skupina, povsem ženska, ki bo spremenila svet. Verjamete, da se to lahko zgodi? Jaz ostajam pozitivna.

Ko sem danes sedela v maski, me je ljuba Irina vprašala sledeče: Kakšno je torej bilo leto 2019? Nisem še prišla tako daleč, priznam, da nimam občutka, da je december za vogalom, čeprav se strinjam, da se čas računice bliskovito bliža. Tisti trenutek, ko potegneš črto in poskusiš ugotoviti, kako ti je pravzaprav šlo. Dobro, bi rekla, a tudi malo manj dobro, ker si marsikdaj sredi viharja in čeprav imaš v žepu magično knjižico z vsemi navodili, je že tako, da je sredi nevihte ne moreš brati. In kaj narediš v tem primeru? Šamanka mi je tako povedala: preprosto počakaš. Da se zgodi in potem mine.

Če bi mi pred petnajstimi leti kdo rekel kaj takega, bi najbrž odvrnila, da čakala križem rok niti ne bom. Ker čas je denar in je zato neprecenljiv, torej je kar dobro iskati in čim prej najti rešitev za tisto, kar nam ni všeč. A kaj ko je morda tako, da so manj lepe stvari prav tako potrebne za notranjo rast in jih zato moramo doživeti? In to brez bližnjic ali poti, ki te peljejo čez polje, temveč prav po glavni cesti, z vsemi semaforji, stopi in kolonami zaradi dela na cesti. Tako pač je. Najbrž se staram, ker v mojih očeh dandanes s tem ni nič narobe, pred očmi se mi nariše Julia Roberts v filmu Jej, moli, ljubi in lahko samo potrdim, kako je težko sedeti, meditirati, čakati in ne misliti na vse, kar moramo narediti. Ker prehitevati ne moreš, vesolje te preprosto pošlje nazaj in si spet zadnji v vrsti.

Na poti v službo sem opazila, da po Kopru obešajo lučke. Bliža se trenutek, ko nas bodo obiskali angeli, oziroma bomo imeli občutek, da so nam bližje, čeprav je nedvomno tako, da so ves čas ob nas. Bolj je težavno to, da jih ne pokličemo in nikoli ne prosimo za pomoč, da si same ne vzamemo dovolj časa, da bi v glavi uredile misli in točno vedele, kaj pričakujemo. Pričakovanja … tista, ki jih ne bi smele imeti. Marsikdaj pokvarijo celotno sliko življenja in nas silijo, da na realnost gledamo skozi popačeno lečo, ki ima samo eno lastnost: zelo poveča stvari, ki nam niso všeč. V letu 2019 sem se naučila zlivati manj goriva na ognje, ki niso ravno moji, in trošiti manj besed, ki mi potem povzročajo migrene, zaradi katerih končam ob sobotah ponoči na urgenci.

Ko se stvari ponovno postavijo na normalne tirnice, zagledam svoje prijateljice. Tiste čarovnice, ki me prosijo, naj vržem Tarot in potem nestrpno čakajo usodo. V njihovih očeh vidim ljubezen, zmago, strah, pogum, zrelost, samozavest, a kaj ko je dovolj le beseda zato, da se zrušimo, kot grad iz kart. A če nekaj drži kot pribito, je to, da imamo vse v svojih rokah in res ni pametno dovoliti drugim, da nam krojijo usodo ali dajo vedeti, kako nismo dovolj dobre, dovolj pametne, dovolj ljubeče, dovolj karkoli. Jaz mislim, da smo vedno najboljše in vedno delujemo po svojih najboljših močeh. To je dovolj, da smo hkrati zmagovalke in lastnice svojega življenja, ki ni kot stanovanje, zato ga ne daješ v najem, preprosto ga imaš in je samo tvoj.

Takšne smo pač ženske. Ekonom lonci s paro na vrhuncu in ko snameš pokrov, se hitro zgodi, da se dobro opečeš.