Kaj in kdo me spodbudi k nakupu? Na tem področju sem za tržne in prodajne analitike večna uganka. Kako ne, ko pa me enkrat zna zmotiti že samo prijazen pogled prodajalke v trgovini s čevlji in spet naslednjič me k temu, da kreditno kartico povlečem iz denarnice, pripravi njeno neutrudno svetovanje in dež pohval, ki se usujejo vsakič, ko pomerim nov par čevljev. Mogoče je kriva luna? Okrogla ali tista odščipnjena? Enkrat veljam za prijaznega kupca in spet naslednjič za tečnobo, naveličano vseh in vsega. Kaj pa ve? Kaj vas pripravi, da kupite nova oblačila, pralni prašek, avtomobil, maskaro in pripravljeno enolončnico? Vas v trgovino spravijo TV oglasi? Če sodim po sebi, bi rekla, da težko. Še posebej danes, ko imam na voljo pripravni časovni zamik, ki mi omogoča, da običajni petminutni oglasni blok preskočim v pičlih nekaj sekundah.
Polega tega je svet televizijskih oglasov za odtenek preveč čist, srečen, zdrav in vitek, da bi mu lahko povsem verjela. Kam neki so se izgubili oglasi, ki so na potrošnika želeli delovati s humorno vsebino? Se še spomnite tistih oglasov za zimsko gumo Sava? Čeprav so bile gume zadnja stvar, ki sem jo nameravala kupiti tisto jesen, sem vedela, kam bom odšla ponje, ko jih bom enkrat potrebovala. Nekako se jim moram oddolžiti za kreativnost, ki še dandanes na moj obraz privabi nasmeh. Veliko bolj kot gibljive slike me privlačijo tiskani oglasi. Poklicna deformacija? Gotovo! A če boste dobro premislile, boste hitro ugotovile, da je prav revijalni tisk edino mesto, kjer vas oglasi najmanj ali pa sploh ne motijo. To so oglasi na pravem mestu, ki nikoli brez najave ne prevzamejo vloge uredniškega izbora.
Si predstavljate, da bi moj zapis v tem trenutku presekal spletni oglas, ki ga lahko preskočite čez natanko 5,4,3,2,1 sekundo. Spletni oglasi na nič slabega sluteče uporabnice največkrat prežijo še v obliki nadležnih vsiljivcev v zaporedju stotih fotografij, ki jih je vredno pregledati. Razmerje 3:1 v korist fotografij je kar soliden, a še vedno zelo iritirajoč izplen. Kaj pa oglas pred samim videoposnetkom? Roke gor vse tiste, ki vam odleže takoj, ko se pojavi sporočilo, da preostanek vsebine lahko v kratkem preskočite z enim samim klikom. Seveda se danes, ko govorimo o oglaševanju, ne moremo ogniti niti vzhajajočemu vplivu vplivnežev na odločitev potrošnikov. Naj vam zastavim še enkrat isto vprašanje?
Kolikokrat ste sklenile zavarovanje z zavarovalnico, ki je dotičnega vplivneža peljala na grški otok? Ste zamenjale svojo kreditno kartico z drugo, ker je ta ista oseba z njo kupovala modne dodatke v Rimu? Kaj pa avto? Ste pripravljene zaupati odločitev o tako pomembnem nakupu vplivnežu, ki se je z avtomobilom zapeljal v Trst in prtljažnik napolnil z ličnimi vrečkami oblačil prestižnih znamk? Dolgčas, pravim jaz, pa ne zato, ker so počitnice na njihovih fotografijah veliko lepše kot so v resnici, temveč zato, ker na njihovo vsebino v veliki meri vplivajo oglaševalci in so rezultati več ali manj isti. Če mi ne verjamete, se potrudite in preglejte nekaj zadnjih objav na profilih vplivnežev, hitro vam bo jasno, da o oglaševanih stvareh ‘razmišljajo’ zelo podobno, če ne enako.
Prav tako mi profesionalna deformacija ne da miru, ko je govora o prikritem oglaševanju, v katerem so vplivneži postali pravi mojstri. In če nam bodo zatrdili, da je vsak sponzoriran prispevek na njihovem profilu označen tako, kot to zahteva oglaševalski pravilnik, vas postavljam pred preizkušnjo in vas naprošam, da mi sporočite, v kolikšnem času se uspete prebiti čez vse zaznamke, do ‘skrite’ oznake #ad. Žal me največkrat ne uspejo prepričati, da bi sami izbrali izbrane in oglaševane izdelke, če bi jih izbirali sami in za objavo ne bi dobili plačila (v denarju ali z izdelki oziroma storitvami). Na moje mnenje vplivajo le tako imenovani nišni vplivneži, ki so na svojem področju resnično strokovnjaki in bodo uspeli izbrskati zlato zrno tudi v največjem plevelu.
K nadaljnjem raziskovanju in nakupu so me v zadnjem letu popeljale tri objave nišnih vplivnežev. Težave z vplivneži pa nimamo samo me, ‘stare’ tete, z enako skepso nanje gleda mlajša populacija, tista, ki bo za svet oglaševalcev v nekaj letih postala še kako pomembna. Vse preveč vplivnežev namreč svoj posel jemlje čisto preveč resno. Ne glede na znanje se čutijo poklicani, da ljudem svetujejo in prodajajo čisto vse. Naj vam za primer postavim mojo hči. Ta bo z veseljem preskočila video vplivnice, ki z enako resnostjo kot bi sestavljala nuklearno bombo razlagajo o ‘svojem’ jesenskem ličenju, bo pa z veseljem pogledala bolj zabavne objave na isto tematiko, ki posledično gledalcu prenaša veliko bolj osebno sporočilo. Nedavne raziskave so pokazale, da je generacija Z znova veliko bolj dovzetna do mnenj, ki jim jih podajajo bližnji, prijatelji in osebe, s katerimi so tesno povezani, in ne več vplivneži, ki so istočasno tako blizu (od njih jih loči le klik) in spet tako daleč (z njimi se enostavno ne čutijo povezane). Da je lifestyle vsebina, ki nam jo servirajo oglaševalci, postala čisto preveč resna, so se kot prvi zavedli prav pri ljubljencu milenijcev, Gucciju, in tako začeli že pred dvema letoma na instagramu deliti smešne meme objave, ki prav tako promovirajo njihove izdelke in ne samo to, na ta način so jih naredili še bolj kul in še bolj privlačne za mlajšo populacijo kupcev.
Kaj torej? V trgovino me očitno spravi luna, k nakupu pa … še vedno dobro staro osebje trgovin, ki zna oceniti, ali potrebujem pomoč ali ne, strokovno podkovane svetovalke, ki so z dušo in telesom zveste izbrani blagovni znamki, zgodbe, ki jih pripovedujejo verodostojne spletne platforme, raziskovalni članki in konec koncev tudi tistih nekaj vplivnežev, katerih plačane in neplačane objave zgodbo pripovedujejo iskreno in verodostojno.
