Doma smo že deset dni brez televizije. Bojda je šel rakom žvižgat eden od kablov, ki našo škatlo (ali bolje pravokotnik, glede na to, kako tanka je danes televizija) povezuje z operaterjem, ki je odgovoren, da smo lahko vsak dan seznanjeni s tem, kakšno brunarico so zgradili na Aljaski, koliko tun so ulovili pri Hot Tuna ekipi in kdo na angleškem podeželju je zakuhal novo napeto zgodbo z obveznim umorom. Ker gospoda električarja še ni bilo na spregled, sva z mojim najdražjim končno našla čas, da pregledava celotno zbirko sodobnih ruskih filmov, ki na naju čakajo že dve leti. Čeprav sem se zalogaja na začetku bala, moram priznati, da me je slovanska kinematografija izpod prstov Rusije resnično navdušila. Zakaj? Zaradi ravnodušne kamere in milimetrsko natančnih podrobnosti, ki v prvem planu slikajo človeško dušo, izjemen naravni pejsaž in spet drugič kruto realnost urbanega okolja. V psiholoških dramah z vzporednimi dramatskimi mikrokozmosi le še stopnjujejo pesimizem že tako brutalnega realizma sodobnega ruskega filma.
Tokrat vam predstavljam pet dram, ki so se me dotaknile tako s sporočilnostjo zgodbe, fotografijo kot tudi igralsko zasedbo. Če vas trenutno preveva žalost, vam filmi ne bodo pomagali pri celjenju ran ali pač. Odločitev, ali boste božične filme prekinili z eno od navedenih dram, prepuščam vam.
Volchok (Vasiliy Sigarev, 2009)
Volchok je pravi filmski esej, ki slika najtemnejšo stran človeških odnosov znotraj družine.
Zgodba matere in hčere nam prikazuje enostavno in učinkovito zgodbo o brezpogojni ljubezni z ene strani (otroka), ki je ne omaja niti najbolj kruta brezbrižnost in surovost matere. To je film, ki vam zleze pod kožo s prevladujočim obupom in mračnim pogledom na življenjske, ljubezenske in družinske vezi. Na kopno vas bo zvlekla sila vaše življenjske zgodbe.
Siberia, MonAmour (Vyacheslav Ross, 2011)
Sedemletni Lioška živi s svojim pobožno religioznim dedkom Ivanom v odmaknjeni vasi v sibirski tajgi. Deček in dedek kljub temu, da sta brez nujno potrebne ozimnice v vasi vztrajata, saj upata, da se bo domov vrnil Ivanov sin, oče Lioške. Njuna edina povezava z zunanjim svetom je Lioškin stric Jurij, ki pa ga na eni od misij, ko jima prinaša hrano, pokončajo divji psi. V zgodbo so premišljeno vključene še vzporedne zgodbe ljudi, ki s svojimi dejanji ustrezajo sovražni pokrajini: poročnik v ruski vojski, mladi vojak, prostitutka, dva pohlepna tatova starin ter Jurijeva ogorčena žena Ana. Film pripoveduje osupljivo zgodbo o svetopisemski moči, o dobrem in zlu, o življenju, v katerem ni mogoče pričakovati usmiljenja. Razkriva vam, kaj pomeni človečnost v brutalnem svetu.
Ostrov (Pavel Lounguine, 2006)
Med II. svetovno vojno nemški bojni čoln ujame ruska mornarja Anatolija in Tikhona. Sovražnik Anatolija z orožjem prisili, da ubije svojega tovariša. Sledi časovni preskok. Anatoli je živ, rešili so ga pravoslavni duhovniki, pri katerih je na bližnjem otočju našel svoj dom. Anatoli je zdaj zelo poduhovljen in nekoliko čudaški človek, ki mu pripisujejo nadnaravne zdravilne sposobnosti in izjemno koristno »posvetovanje«, ki ga ponuja ljudem, ki ga obiščejo. Kljub svoji dobrodelnosti, Anatoli ne more pozabiti dogodka izpred toliko let in tovariša, ki ga je moral ustreliti. Zgodba se osredotoča predvsem na greh, iskanje odrešitev in dojemanje stvari, ki ga Anatoli in vsi ostali protagonisti iščejo v veri.
Brez ljubezni (Andrej Zvjagincev 2017)
Ženja in Boris prestajata težko ločitev, polno zamer, frustracij, obtožb in očitkov. Oba sta že našla nova življenjska partnerja in komaj čakata, da se znebita drug drugega ter obrneta nov list. Nikogar od njiju ne moti, da se bosta morala ločiti od svojega dvanajstletnega sina Aljoše. A ko je deček priča še enemu od neskončnih burnih prepirov med starši, na lepem izgine. V mučno iskanje, v katerem nam režiser razkriva duhovni polom obeh staršev, se vključi prostovoljno društvo za iskanje izginulih v Rusiji, ki so s svojimi dejanji in spoštljivim pristopom popolno nasprotje Ženje in Borisa. Film vas bo s hipnotično intenziteto in neznosno negotovostjo pripeljal do pretresljivega konca.
Vrnitev (Andrej Zvjagincev 2003)
Film pripoveduje zgodbo o iskanju in ponovnem pridobivanju zaupanja med očetom, ki se po desetih letih odsotnosti vrne k svojima sinovoma ter ju odpelje na izlet. Režiser nam sam pusti, da se ukvarjamo z očetovo skrivnostno desetletno odsotnostjo. Oče, ki sinova na prvi vtis zelo brezčuten vojaški način želi preizkusiti na testu moškosti prevzame vlogo gospodarja, na kar sinova različno reagirata; starejši Andrej, ki se očeta delno še spominja in potrebuje očetovsko figuro, je nad vrnitvijo in izletom navdušen, Ivan, ki je brez njega odraščal celo življenje, pa je začuden in hladen. Kljub razlikam med bratoma v zgodbi ni mogoče prezreti bratske vezi, ki je nezlomljiva tudi ob najtežjih preizkušnjah, kakršna se dogodi v zaključnem dejanju filma, na otoku.
