Pismo svojemu Jazu

Smo na začetku decembra in to je čas, ko začnem razmišljati o vseh stvareh, ki jih bom kmalu zapustila. Zaključek leta je tudi sinonim za nove začetke in za lepe poti, ki jih bom morda izbrala. Vedno me malo skrbi, ali bom na pravem mestu in s pravimi ljudmi, na drugi strani pa se vse bolj zavedam, kako nam ni dano pokukati onkraj življenjske tančice. Včeraj sem opravila zelo zanimiv pogovor z novinarko, ki se me je dotaknila predvsem kot ženska. Nekatere ljudi pač takoj začutiš, druge nekoliko kasneje in tretjih nikoli. Pogovarjali sva se o božičnih čestitkah ter o tem, da jih še vedno pišem, približno 40, ročno, vsako z drugačnim sporočilom, dodam božične nalepke in znamko, ki mora biti prav tako božična. Obred, a ne za tiste, ki bodo pisemce dobili, prej bi rekla obred zame in za mojo dušo.

Postaviti sebe na prvo mesto je čudovita avantura, ki pusti krasne posledice. Veliko manj brazgotin in občutkov, da morda bi lahko le drugače ravnale. Ko razumeš, da le sebi dolguješ odgovore in obrazložitve, je tako, kot bi pustila tisti znamenit nahrbtnik s kamni sredi naporne poti in stekla naprej. Svobodna kot ptica. Nekoč sem na spletu gledala video o pismu, ki ga je slavna oseba napisala sama sebi. Zdelo se mi je zanimivo začeti virtualno ali pač pravo pismo nekako tako: Dragi Jaz … Če bi sedaj to naredila, bi bilo pismo zelo prijazno in bi se začelo tako, da bi imela v eni roki kozarec šampanjca, v drugi nalivno pero, meni tako ljubo, a kaj ko gre za še en predmet, ki počasi tone v pozabo. Vztrajnost, drage moje, tako prepoznam tudi človeka, ki ima globoke korenine.

Dragi Jaz,

pred tabo je čudovita avantura, ki nosi magično številko: 2020. Čarobno leto ljubezni, zdravja, pravega prijateljstva in podvigov, ki jih tako hitro ne boš pozabila. V tem letu ti bom podarila nekaj čudovitih vrlin in veliko moči, saj je pred tabo novo potovanje, ki bo od tebe zahtevalo kar nekaj sprememb. Razumel boš, da moraš svoje strahove samo objeti in slepo verjeti v notranjo moč. Želim, da sanjaš še večje stvari in tako ustvariš življenje, ki samo čaka nate. Naučila te bom verjeti, da nobena izkušnja ni “le izkušnja” in da se noben padec “ne bi smel zgoditi”, saj gre vedno za stvari, ki te bodo močno oblikovale. In ko boš imel občutek, da bo vse šlo k vragu, je ljubezen tista, ki te bo zmagovalno dvignila. Naučila te bom objeti svojo ranljivost in vaditi pogum vsak dan znova, na koncu pa boš točno vedel, katere so stvari, ki resnično štejejo in se jih boš ponosno oklepal. Spustil boš vse tisto, kar je postalo breme in ti ne koristi, pozabil in odpustil zato, ker živiš samo enkrat, zato nima smisla, da si tako obremenjen s preteklostjo. In nikar ne pozabi biti prijazen s svojo dušo, vprašaj takrat, ko kaj potrebuješ in vedno zaupaj potovanju. Obljubim ti, dragi Jaz, da boš mehkejši, pametnejši in noro privlačen. In na koncu vsega nikar ne pozabi, da te neskončno ljubim in da tvoje življenje sije kot polarna zvezda, zato tvoje srce ni nikoli samo. Zdaj pa močno dihaj in nikar ne pozabi, da je vsa lepota, ki jo tako vztrajno iščeš, že v tebi.  

Tako bi sebi napisala. Včasih potrebujemo nevidnega prijatelja, ki bi slepo verjel v nas. Ali dobro besedo, ki do tebe prileti povsem nepričakovano. Ne potrebujemo balasta ljudi, ki znajo ustvariti le šum in nam nikoli ne pomagajo, potrebujemo tiste, ki bodo točno vedeli, kdaj stegniti roko in bodo iskreno tam, kjer morajo biti. Vsako leto sem starejša. Budno spremljam gube, ki se mi zarišejo na obrazu in tudi tiste, ki jih imam na srcu. Vedno skrbim, da ne bi slučajno postale bolj globoke, da se ne bi razvile v avtoceste slabih spominov, ki jih je potem nemogoče nadzorovati. V letu 2020 si bom prihranila vse te izkušnje, ki sem jih morda že prebrodila, saj imam občutek, da sem določene lekcije tudi osvojila. Sebe dam na prvo mesto in nazdravim temu, kar sem. Z vsemi padci, podvigi, zmagami in napakami. Z ljudmi, ki so mi dali popra, in tistimi, ki so me posuli z vrtnicami.

Nazdravim sebi, ker sem imela čudovito možnost biti živa in na svetu, intenzivno živeti še eno leto, kar ni samoumevno, in plavati v neskončnem oceanu vesolja, ki me včasih vrže na skale, drugič me poboža po ramenih. A brez teh občutkov ne bi bila Jaz.