Božični dan je. Na prvem programu televizije Slovenija z enim očesom spremljam jutranji program z mojo drago Lorello in razmišljam, kaj bi zapisala, kako bi podpisala božične praznike 2019. Toliko vsega in spet ničesar. Če samo pomislim, da sem se včeraj znova ujela v najbolj neumno past božiča. Da, v ljubljansko nakupovalno meko sem se odpeljala po darilo za mojega sina. Tja me je sicer poslala moja mama, ki v Ljubljano zaide le redko, in res je, da sem pred tem odležala enotedensko druženje z virozo, ampak ‘spodrsnilo’ pa je vseeno meni. Čeprav mi je prihod dajal slutiti, da je naše glavno mesto izpraznjeno in so vsi že na podaljšanih počitnicah, sem s približevanjem BTC-ju hitro spremenila mnenje.
Vsi so tu. Nova Gorica, Ljubljana, Kranj, Maribor, Grosuplje, Postojna, Izola in Metilka. Lasje so mi začeli siveti že veliko prej kot pred odrešilnim semaforjem, ki mi bo končno dovolil, da zavijem v nakupovalno središče in izpolnim svojo božično obvezo, da kupim darilo. Premikamo se prav po polžje in sama cel čas oprezam in tuhtam, ali se ne bi na naslednjem križišču vseeno prestavila na levi pas in do najbolj obleganega mesta dostopila z drugega konca Ljubljane. Kljub temu ostajam tesno za avtomobilom koprske registracije. Če je lahko potrpežljiv nekdo, ki se je na pot odpravil vsaj uro prej kot jaz, bom to življenjsko vrlino tokrat prakticirala tudi sama.
Lučke, zvončki, balončki in hupanje besnega voznika, ki ne razume, da pri iskanju prostega parkirnega mesta v nakupovalni džungli velja pravilo, da na končno osvobojeno mesto med dvema črtama smukne tisti, ki ima boljšo startno pozicijo in boljše reflekse in ne nekdo, ki je na mesto potrpežljivo čakal ob strani. Sama imam večjo srečo, brez predhodne vožnje v krogu parkirne hiše že ob vhodu zaznam, da se bo par v avtomobilu, parkiranem zelo blizu trgovin odpeljal takoj, ko si v avtu izmenja še zadnji poljub. Kljub ‘histeričnemu’ mahanju varnostnika, da svojo vožnjo nadaljujem, kot v filmu ostro zavijem v levo in se ljubimcema postavim pred oči. S prisiljenim nasmeškom jima dajem vedeti, da je lepo, če se imata rada, vendar njuno izmenjavanje nežnosti ni primerno ne kraju ne času. Prosim vaju, sem obupana mama, ki mora po darilo.
Še preden mojo namero po parkiranju zaznajo tisti bolj spretni vozniki, par odpelje, sama pa z olajšanjem in z osvojeno prvo malo ‘zmago’ božičnega nakupovanja, dobiti parkirno mesto, med tisti dve beli črti zapeljem kar z nosom avtomobila. Parkiram obupno in samo upam lahko, da je voznik avtomobila na moji desni strani tako vitek, da se bo do volana lahko prebil preko sedeža sovoznika. Taktično vstopim v trgovino, za katero upam, da na blagajni ne bo pretirane gneče. Stvari na obešalnikih so prebrane in očitno že pripravljene na zimske razprodaje. Po sedmih krogih končno najdem nekaj, za kar menim, da bo odgovarjalo mojemu junaku in moji mami, ki bo darilo predala. ‘Če mu ne bo všeč, lahko stvari vrnem in dobim vračilo denarja?’ še vprašam. ‘Lahko’, odgovori vidno utrujena prodajalka. Bog si ga vedi, kolikokrat je morala danes že odgovoriti na to vprašanje.
Ko se vračam k avtomobilu z drugo osvojeno ‘zmago’ božičnega nakupovanja, kupiti darilo v pičlih 30 minutah, opazujem ljudi, ki jim je v teh tridesetih minutah uspelo napolniti več kot tri velikanske vreče. To so pravi nakupovalci, si rečem in pomislim, da bi bilo pametno skočiti še po kosilo, če sem že tu, v nakupovalnem središču. Ko ugotovim, da mi bo nakup obroka očitno vzel več časa kot nakup darila, sprejmem še eno drastično odločitev in se po pečen krompirček in piščančjo solato odpravim v lokal s hitro prehrano in si tako v hipu zagotovim najslabše kosilo v letošnjem letu. Osvojim še tretjo božično nakupovalno ‘zmago’. Utrujena in poražena se vračam v mesto. Pot v središče mesta je manj kaotična in krompirček pobašem kar v avtu, eden mi pade za sedež.
Super, ker ga z roko ne uspem doseči, me bo naslednjih nekaj dni opominjal, da sem pravkar obkljukala vsa okenca, ki velijo, česa ni pametno početi pred božičnimi prazniki. Ko sedem na delovnem mestu za računalnik, da na hitro preletim vse ‘zamujeno’ in predse potegnem že postano piščančjo solato, mi pošlje sporočilo še najdražji: ‘imaš kakšno posebno željo ali imam proste roke?’ Smili se mi, a moj odgovor se vseeno glasi: proste roke. Enostavno nimam energije še zase iskati darilo. Med povsem odsotnim hranjenjem brskam po Instagramu, kjer večina uporabnikov še vedno ‘svetuje’, kakšno darilo je pravo darilo, razkazuje, kaj vse se je že znašlo pod njihovo smrečico, deli 10 % kupone s popusti, če ob nakupu le omenite njihovo ime, podeljuje darilca, če jim skupaj z vašo omenjeno prijateljico sledite, in ko to darilno mrzlico preseka še pet oglasov, ki mi ponujajo najboljše božično darilo, se zavem, da božiču tudi letos tako priljubljen Lagom ni prav nič pomagal.
Ne glede na vse, prva asociacija na ta res lep praznik še vedno ostajajo darila, darila, darila in posledično nakupovanje, nakupovanje, nakupovanje. Tokrat s prstom kažem izključno nase.
