Bodi, kar si

V resnici nisem največja ljubiteljica seznamov in zaobljub, saj to zame, v kolikor se jih ne držim ali ne uspem držati, pomeni poraz. Majhen, a še vedno poraz. In že sama beseda “poraz” v sebi nosi negativno noto, zato o tem raje ne bi, sploh ne na začetku leta. Pa vendar, zdi se mi, da se pri teh letih prav vsak mesec naučim nekaj novega in ni vraga, da si lekcije ne bi dobro zapomnila. Ok, morda bom na izpitu padla, a nič zato, ker se ponovno prijavim naslednji mesec in tako ali drugače nam življenje ponuja le eno pravilo: dokler ne narediš izpita, pač ne greš v naslednji razred. No, iz tega stališča je potem tako, da so nekateri v osnovni šoli, dokler ne umrejo, a naj se malo pošalim: ti so še dobri, saj nekateri ne pridejo niti iz male šole!

Kaj si torej želim v letu 2020. Kar nekaj stvari in nekatere so tako zelo banalne, da o njih ne bi sploh pisala, saj verjamem, da so zelo odvisne od mene in se bodo zato tudi zgodile. Tudi druge so odvisne od mene, a na določenih področjih ženske malo šepamo in potem je tako, da ko je edina rešitev poslati k vragu, se ti še vedno ukvarjaš s tem, kako situacijo popraviti. Eh, marsikdaj se pač ne da. V 2020 se bom družila z ljudmi, ki me osrečujejo, ponujajo zdrave izzive, me spodbujajo in tudi zaradi njih si bom želela biti boljša. Pozabila bom na pijavke, ki se prilepijo in črpajo energijo, v zameno pa dobiš le migreno. Saj vem, da veste, o čem govorim.

Notranji mir bo torej na prvem mestu in če mi ga kdo razbije, no, naj pazi, ker ne mislim več samo gledati z ogromnimi očmi, kot prestrašen pav, in storiti prav nič pametnega. Včasih je treba tudi v napad, kajne? “Klinc gleda” te demone, ki se mi sprehajajo po duši brez dovoljenja. Rezultat je, da se včasih počutim kot prava pošast in namesto besed bi bruhala ogenj, a potem le pride na dan tista vzgoja “pridne punčke” s sindromom “bodi vljudna vedno in povsod”, zato se raje šeststokrat ugriznem v jezik kot pa povem, kakšne misli blodijo po moji glavi. Kaj pa vem, morda jih v 2020 tudi ubesedim, in žal mi je, če bom nekaterim malo manj všeč. “Shit happens”.

In so stvari, ki zahtevajo opravičilo, so pa tudi takšne, zaradi katerih pač nismo krive. Če imamo svoje misli. Če smo preveč ženske. Če imamo PMS in smo zato dinozavri. Če kaj dosežemo in drugi ne. Če verjamemo v svoje poslanstvo in drugi niti najmanj. Povem vam: včasih se tako noro trudimo za dober rezultat in potem vedno najdeš kakšno kokoš ali petelina, ki je prepričan, da je vse padlo z lune. Pa ni. Drago vesolje, če slučajno misliš, da mi moraš kaj kar tako podariti, potem super, vedi, da bom sprejela in brez slabe vesti. Ker se celo življenje zelo trudim, trkam na zaprta vrata, mečem po zobeh, gradim ceste tam, kjer niso nikoli bile in sem obkrožena tudi s primitivci, ki še vedno komunicirajo z dimom in rokami. Če jih odstraniš, ti bom zelo hvaležna. In naj na koncu s ta zadnjo ploskajo, saj drugače jim niti ne bi šlo.

In za konec še to. Zabila si bom v glavo, da si zaslužim vse tiste “rad/a te imam” in veliko več jih bom izrekla, tudi natakarju v kavarni zraven televizije, ker mi vedno naredi najboljšo kavo. Tako je to, drago 2020, zdaj pa se lahko začneš, ker sem pripravljena.