Lucyland: Na potep brez plana

Zelo rada potujem in če sem čisto iskrena, ljubim organiziranost in dober plan. Ne vem točno, ali sem ravno pustolovski tip, saj ko je govora o sobi, postelji in kopalnici, ne sprejemam kompromisov, torej brez tega udobja pač pri meni ne gre. Narava je tisto okolje, ki poskrbi za sprostitev, umirjenost in ko lahko misli postavim na off, pa vendar me verjetno ne boste nikoli videli postaviti šotora in preživeti noči tako, na prostem. Že dolgo ne več.  A kljub temu vse bolj ugotavljam, da ravno podajanje v neznano ponavadi lahko prinese najlepša doživetja in čudovite spomine, ki jih sicer v svojem super organiziranem življenju človek ne bi uspel nikoli prejeti.

Dan je pravzaprav lahko zelo preprost. Odpreš zemljevid in določiš kraj, bližnji ali nekoliko bolj oddaljen, ki ga morda še ne poznaš, ti ga je nekdo nekoč omenil ali pa ga izbereš čisto na slepo. Vklopiš navigacijo in potuješ. Ali pa je sploh ne. Kar bo, pa bo. Z mislijo, da je možno vse, da so presenečenja sprejemljiva ter seveda, kar je ključnega pri vsem skupaj, da uživaš celotno pot. Torej brez hitenja, živčnih izpadov ob zastojih ali slabi cesti, brez panike, če zaideš, v družbi dobre glasbe in s pozornostjo do okolice. Ker točno tako namreč spoznavaš svet, pa čeprav je to morda le sosednja vas, oddaljen hrib ali do sedaj neznane manjše poti. Vsaka namreč lahko prinese najlepši razgled, najboljše točke, ki jih v knjigah ali na internetu sicer nikoli ne bi našel in ki te morda na slikah sploh ne bi tako močno prevzele, kot te lahko prevzame pogled v živo.

Všeč mi je misel, da je dan samo moj. Brez neprestanega zvonjenja telefona, brez televizije in brez službenih obveznosti. Mislim, da si vsak od nas zasluži tak dan in če dobro pomislite, je finančni faktor tu zelo nepomemben. Ni avta? Je avtobus. Ni avtobusa? Je kolo. Ni kolesa? Nič za to, še vedno imamo noge. In predvsem voljo. Greš in odkrivaš tudi najmanjše potke, skrivne ulice in rečne brežine, velika, starodavna drevesa in napol podrte, že dolgo zapuščene hiše, male potočke, ki se včasih iztekajo v slap ali mala, napol zamrznjena jezerca, ki jih obkrožajo le vzkliki radovednih ptic.

Ljudje smo nagnjeni k iskanju izgovorov, vključno z mano. Novo leto, nove možnosti za manj izgovorjenih “ja, ampak” ter več tistih “sem za“. Naj bo takšno tudi 2020, zame in za vas.