Sreča? Za boga milega, dajmo si mir!

Sem srečna? Sem zares srečna? Kaj vse bi še morala v svojem življenju spremeniti, dopolniti, oplemenititi, da ulovim to izmuzljivo ‘mavrično princeso’ novega tisočletja? Pravzaprav na to ne poznam odgovora, ker se o tem zares nisem nikoli resno spraševala. Pojmu sreča nisem nikoli posvečala nobene pozornosti. Res je, da sem sicer spisala nekaj prispevkov o sreči, a moram priznati, da sem se z njimi pošteno namučila. Ta novodobni lov za srečo mi je tuj, medtem ko mi dodatne težave povzroča široko zastavljen pojem sreče. Kaj pravzaprav je definicija sreče? Naj vam najprej postrežem s tisto uradno, ki pravi, da je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje, in nadaljujem, da srečo uteleša  splošno zadovoljstvo z življenjem, prisotnosti pozitivnih vplivov in odsotnosti negativnih.  Še nikoli do sedaj ni bilo napisanih toliko razmišljujočih esejev, knjig in razprav o sreči. Mislim, da so težave nastopile takoj, ko je sreča postala merljiva. Kdo jo ima pod streho več? Jaz ali moj sosed?

Zakaj se ljudje s srečo tako na veliko niso obremenjevali v preteklosti? Zakaj je bila sreča butična zadeva, del čajank, filozofskih razprav na dvorih, predmet psiholoških raziskav zdolgočasenih žensk višjega sloja? Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s srečo, pravijo, da se o njej ne moreš pogovarjati niti je zasledovati, če se vsakodnevno boriš z lastnim preživetjem, če svoje telo in možgane do zadnjega atoma moči obremenjuješ s tem, ali bo zvečer na mizi krožnik mleka in kruha, ali bodo otroci oblečeni in zdravi … In ker naj bi danes večina že zdavnaj pozabila, kako je to, ko se zvečer izmučen z motiko na rami vrneš v malo kamro z ognjiščem, je sreča in njeno bolestno iskanje in izpopolnjevanje stanja znova na dosegu roke večjemu delu svetovne populacije.  Čeprav bi se z navedenim lahko strinjala, mi ne da miru pogovor z mojo babico, ki je bila v povojni Jugoslaviji del kmečkega okolja, ki je moral kljub agrarno optimistično zastavljenim reformam pošteno garati, da je preživel svojo družino. Dejstvo, da njeni otroci do odhoda v šolo niso bili deležni niti pravih zimskih čevljev in da so jim na kruh, ko pri hiši ni bilo sladkorja, včasih potresli kar malo moke, pove dovolj. In vendar mi o svojem življenju  pripoveduje z zanosom, veseljem. Na preteklost gleda z zadovoljstvom.

O tem, ali je srečna in ali je bila srečna takrat, je ne sprašujem, mislim, da se tako kot jaz, s tem ne ukvarja. ‘Babi, si srečna?’ mi ne da miru. ‘Da. Pa ti, si ti tudi dobro spala?’ Če bi se sama ukvarjala s srečo, jo dojemala ali zasledovala po eni od neštetih filozofskih definicij, potem gotovo ne bi mogla reči, da sem srečna. Vzponom so sledili padci, tem spet zmagoslavje, pa spet padci in žalost, nato spet obdobje prijetnega ravnovesja. Sem bila potemtakem velikokrat nesrečna, brez sreče pod streho? Ne vem. Lahko rečem, da sem bila žalostna, a kot sem omenila, receptov, da bi bilo moje življenje bolj srečno ali pa manj nesrečno, nisem iskala. Sem se pa posvetila reševanju težav, ki so bile krive, da mi je spodrsnilo. Sreče kot take, njenega prihoda ali odhoda iz mojega življenja nisem nikoli secirala, saj mi je bilo vedno veliko bolj blizu naravoslovje kot pa humanistika. Kolega pravi, da sem zagotovo srečna, če o sreči ne razmišljam. Res?

Vsesplošna mobilizacija k sreči se mi zdi ta trenutek pretirana, umetno sprožena ‘panika’, ki vam med vrsticami dopoveduje, da če vam sreče ne bo uspelo okusiti, jo ujeti vsaj za trenutek, si ob pogledu v ogledalu danes ali jutri lahko priznate, da vam ni uspelo, da enostavno ne znate živeti. Neumnost na kvadrat. Če vprašate mene, je sreča danes ena velika potegavščina kapitalizma. Vedno ste čisto blizu, skoraj jo že držite za vrat, pa se vam z naslednjim novim izdelkom, novo potovalno destinacijo, novim aktualnim življenjskim slogom izmuzne. A nič ne de, do popolne sreče vas loči le še en korak. Mogoče vam jo lahko za odtenek bolj približa nova knjiga o sreči, nov intervju o izpolnjenem lovljenju prave sreče (o da, tudi sreča se danes deli na pravo ali lažno), novi guru sreče, ki vas bo očistil materializma, ali pa tista nova torbica, s katero se vam je zdelo dekle na Instagramu tako srečno. Zdi se mi, da je danes biti srečen nov statusni simbol.

Ta vas bo takoj izdvojil iz množice ‘nezadovoljnežev’ in vas posedel na vlak, ki pelje naravnost na Dansko ali Švedsko. Če vam to še ni uspelo, potem morate čim prej poseči po novi življenjski filozofiji, po novem smislu, ki sliši na ime Lagom. Tudi tega vam bodo prodali v prvi knjigarni, v katero zavijete. Zdi se, da je razkazovanje sreče v javnosti enakovredno, kot če vam na rami visi Chanelka.  Bi bili ljudje lahko za odtenek bolj srečni, če sreče sploh ne bi iskali, če ji ne bi posvečali toliko pozornosti? Ne vem, vem pa, da bi veliko manj nakupovali! Osmisliti srečo je težka naloga. Kaj pa če sreča tiči v tem, da najdemo smisel našega življenja, da vemo, zakaj živimo?  Seveda se takoj porodi novo vprašanje, ki od slehernika zahteva pošteno filozofsko predznanje.

Torej kaj je smisel življenja? Brez skrbi, tudi na to temo je napisanih nešteto globokih razprav, zato ne boste ostali bosi, če smisla še niste našli ali dvomite o tem, ali ste na pravi poti. Če vprašate mojo sodelavko, bi vam odgovorila, da je svoj smisel življenja osmislila s potovanji. Obiskati čim več dežel, spoznati čim več novih ljudi in običajev, ki bodo bogatili njeno dušo, tudi ko bo trdno prizemljena v domačem kraju. Pa je zato kaj bolj srečna od prijateljice, ki je smisel svojega življenja našla v požrtvovalnem izpolnjevanju želja slehernemu članu svoje družine? Ne! Obe mi zatrjujeta, da sreča je pa ni del njunih življenj. In da se jima tokrat zares zdi, da bo njuni sreči letošnje leto veliko bolj naklonjeno kot tisto lansko.

Je mogoče temu tako, ker  bi morali svojemu smislu življenja dodati še tretjo dimenzijo, ki  žogico ponovno vrača v roke razpravi o sreči. Ta veli, da bomo svoje življenje oplemenitili s srečo, če bomo počeli nekaj, kar nas veseli, nekaj, zaradi česar se počutimo, da smo koristni in da naše delo nekaj pomeni tako nam kot svetu. Težka filozofija, vam rečem. Kaj pa tista, da je vsak svoje sreče kovač in pika. Pustimo za trenutek ob strani nikoli dokončane zgodbe o tem, kdaj bo sreča vstopila v naše življenje, kako in za koliko časa. Oddahnimo si od filozofskih in malo manj filozofskih razlag o sreči in za boga milega, dajmo si mir že enkrat s tem, ali smo svoje življenje osmislili tako, kot velijo čisto nove smernice. Če bi rekla, da se mi zdi nadvse relevantna razlaga tista izpod peresa Zmelkoow, ki pravi, da je “smisel življenja ležanje na plaži, z možgani na off in čiwawo na straži, visenje v mreži med dvemi drevesi, slalom v ravnini z zarjavelimi kolesi”, se ne bi prav nič zlagala.