Odgovor na dve vprašanji

Vsak dan bi se moral začeti z dvema vprašanjema:

• Zakaj je ta dan tako veličasten?
• Za katere stvari sem hvaležna?

Vem, da ste o pozitivnem razmišljanju brale veliko in prav gotovo slutim, da si tu in tam vse mislimo, da je vse skupaj le mit. V smislu, da je takrat, ko nam gre vse narobe, zelo težko verjeti, da nas lahko lepa misel ponovno spravi na pravo pot. Ali celo reši. Koliko je torej resničnega v vsem tem? Ali gre le za mit?

Življenje je nekaj podarjenega. Nobena izmed nas ni vprašala za darilo, ki je v resnici neprecenljivo. Priti na zemljo z nešteto možnostmi in bodočnost v lastnih rokah ni mačji kašelj. Zahteva odgovornost in prav gotovo tudi določeno mero inteligence, predvsem čustveno. A če se vrnemo na vprašanji, je morda prav, da se osredotočimo na vsakega posebej in ju poskusimo postaviti v pravo perspektivo. Perspektivo kozarca, ki je vedno na pol poln.

Zakaj je ta dan tako veličasten?

Vsak nov dan je tudi nov začetek. Jaz obožujem vikende, ker vem, da bom takrat povsem sama, z družino, brez zunanjih faktorjev, ki bi povzročali šum ali motnjo. Mnogokrat mi ta šum ni všeč, zdi se mi, da odvzame pozornost od pravih stvari, ki so resnično pomembne, in od mene zahteva, da se osredotočim na tisto, kar mi ni najbolj všeč. Zato je za vikende lažje najti odgovor na vprašanje “Zakaj je ta dan tako veličasten?”: zaradi jutranjega spanja, prostega časa, sprehodov, dobro skuhanega kosila, sprehoda po Trstu, smučanja, kitajske restavracije, nove revije, kave z mamo in očetom. Razlogov je nešteto. A kljub temu, da so mi vikendi ljubši, skušam najti pametne odgovore tudi čez teden, ko delam in sem razpeta med obalo in Ljubljano. Vsak dan je veličasten, ker: ko sem v avtu razmišljam o svojem svetu, bom ustvarila nekaj novega, bom našla človeka, ki ga ne poznam, in bila prijazna, bom komu podarila nasmeh, bom slišala lepo besedo, se bo zgodilo kaj noro lepega, se bom naučila pomembno lekcijo. Razlogov je tudi v tem primeru veliko, če jih znamo videti.

Za katere stvari sem hvaležna?

Se še spominjate mojega dnevnika hvaležnosti? O njem sem veliko pisala in v življenju mi je podaril ogromno. Že samo pisanje je zame razlog, da sem hvaležna, ker znam ubesediti misli, izbrati prav besede, znam papirju podariti zgodbo in jo potem izpustiti. Zame je to neprecenljivo. In hvaležna sem za vse nove ljudi, ki sem jih spoznala v 2019, za novo delo, ki mi je prineslo ogromno in postavilo nove meje, hvaležna sem sebi zato, ker sem se znala postaviti na noge. In potem je tukaj hvaležnost za družino, prijatelje, hrano, stanovanje, potovanja, obleke, knjige, za roza lak za nohte in masko proti gubam, za vse dobre kave, ki sem jih skuhala doma in tek po Parencani. Pa še bi lahko naštevala, v nedogled, ker so prave stvari tiste, ki so v resnici vsakdanje in se zgodijo vsako minuto. Za te stvari je potrebno biti hvaležen.

Imejte vedno v mislih, da so majhni koraki tisti, ki peljejo do cilja. Nikar ne izgubite pred očmi celega načrta, ki je lahko zelo kompleksen, a v kolikor ga imate v glavi, je že tako, da ga lahko tudi uresničite. Nekateri verjamejo v pozitivne afirmacije, drugi v tapkanje določenih točk na obrazu, tretji molijo … Vsak ima svoj način, a dejstvo se ne spremeni. Vzemite sebe in svoje življenje v roke. Če tega ne naredite danes, jutri ne bo prepozno, sploh ne gre zato. A morda je vsak dan preveč dragocen in čaroben, da bi ga izgubile ali dovolile, da se preprosto spremeni v noč.

Zato vas, drage bralke, vljudno vabim, da v sebi odgovorite na dve vprašanji:

• Zakaj je ta dan tako veličasten?
• Za katere stvari sem hvaležna?

Prepričana sem, da boste našle ogromno razlogov.