Ireneja poznam zelo dolgo in ga imam tako rada, kot bi bil moj brat. Najino prijateljstvo je zelo posebno in najbrž edinstveno, hkrati dragoceno. Z nekaterimi ljudmi imaš pač vez, ki nima nič skupnega s številom srečanj. Gre bolj za to, da človeka začutiš in nekako veš, da ni naključje, če je na tvoji poti. Mislim, da se mu je v življenju zgodilo vse živo, je bojevnik in človek, ki je preživel marsikatero bitko. Je radovedni raziskovalec, s smislom za estetiko in strast do dišav. Nišnih in nenavadnih. Tudi on je nenavaden in prav zato v mojem srcu zaseda zelo posebno mesto. Z veseljem delim njegove misli, ker je v zadnjih letih postal tudi popotnik, ki uživa po svetu in raziskuje kraje, ki jih marsikdo ne pozna. In srčno upam, da to ni njegov prvi in zadnji zapis. Naj bo to nov začetek. Drage bralke, želim vam prijetno branje.
Mantova
Renesančna lepotica, čez dan spokojna, zvečer izredno živahna; vedno pa osupljiva, skrivnostna in polna zgodovine. Obisk v zadnjih dneh oktobra je idealen, saj se mestece še vedno kopa v čudovitem jesenskem soncu, čigar žarki te nežno objamejo, pobožajo in popeljejo na popotovanje v preteklost.
Sprehod med mestnimi uličicami je posebna izkušnja, obogatena z mešajočim se vonjem po slaščicah, parfumih, dobri hrani in slavni preteklosti. Dejansko bi nekomu, ki bi me vprašal, kaj je še v Mantovi poleg neverjetne zgodovine in umetnosti, odgovoril: »Milijon knjigarn, parfumerij, butikov, malih barčkov in konjskih mesnic.«
Standard je sila visok, po ulicah krožijo avtomobili višjega cenovnega razreda in res ne vem, kje sem nazadnje na tako majhnem prostoru videl toliko Porschejev in Range Roverjev. Kontrast je bil še toliko večji, saj sem pred Mantovo obiskal Brindisi, kjer je standard precej slabši. Lahko bi rekli, da gre rojstnemu mestu velikega latinskega pesnika Vergila precej bolje kot mestu, v katerem je končal svojo življenjsko pot.
Mestece je obdano s tremi jezeri, ob katerih je slikovita pot, ki nudi nešteto možnosti za sprehode, rekreacijo, piknike in druženje. Možen pa je tudi izlet z ladjico. Domačini so neverjetno prijazni, kot primer lahko navedem prijaznega gospoda v cerkvi svetega Martina, ki se je ponudil za vodiča in povedal veliko prigod iz zgodovine cerkve in mesta.
Vse je slišati super. Kaj naj si ogledam?
Največ obiskovalcev privabita Vojvodska palača in Castello san Giorgio, v katerem se nahaja Camera Degli Sposi, soba z iluzionističnimi freskami Andrea Mantegne in stropom, iz katerega v nas zrejo dvorjani, živali in angelčki.
Posebne pozornosti je vreden tudi leseni strop v zlato modri barvi, ki je postavljen kot labirint, v njem pa se nahaja pesnitev iz zgodnjega 16. stoletja »Forse che si, forse che no«, kar v prevodu pomeni “Mogoče ja, mogoče pa ne”. Po domače povedano, kot da bi vaša hči danes hotela na svojem stropu imeti refren iz pesmi trenutno popularnega izvajalca. Je pa strop med obiskom tako navdihnil Gabriela D’Annunzia, da mu je posvetil istoimenski roman.
Obisk si zasluži tudi Palazzo Te, mojstrovina Giulia Romana, zgrajena v manierističnem slogu za Frederika II. Gonzago. Žal je bila palača v preteklosti večkrat izropana, še vedno pa lahko občudujemo freske in arhitekturne elemente. Dih jemajoča je soba s fresko, Padec velikanov, ki so jo navdihnile Ovidove Metamorfoze. Za razliko od »Camere«, niste omejeni s časom, zategadelj se lahko usedete in v miru uživate v mojstrovini. Prav tako se vam tu ne bo potrebno prerivati s turisti, saj so vsi v sosednji sobici, kjer se nahaja zbirka pornografije iz 14. in 15. stoletja. Prva ilustracija se začne z napisom »Porini mi prst v *** dobri starček«. Uuups, čas, da gremo naprej.
Bazilika svetega Andreja, kjer hranijo eno najpomembnejših relikvij v katoliški Cerkvi, Jezusovo kri. Voden ogled je možen v določenih dneh, poteka pa zgolj in samo v italijanščini. Za simbolični znesek si lahko, tako kot v vseh ostalih prej omenjenih točkah, sposodite avdio angleški vodič. Tudi če vas relikvije kot take ne zanimajo, je bazilika vredna ogleda, saj je eden največjih renesančnih presežkov severne Italije. Kot zanimivost lahko dodam, da se pročelje zgleduje po rimskih slavolokih.
Teatro Bibiena, vstopnina je simbolična, za gledališče samo pa je Mozartov oče dejal, da je najlepše na svetu. Glede na to da je gospod videl kar nekaj gledališč, mu lahko verjamemo.
Palazzo d’Arco, neoklasična palača, ki jo je zadnja lastnica po svoji smrti podarila mestu. V njej je nekaj zanimivih zbirk, žal pa voden ogled ni najboljši. Če nimate časa, lahko ogled mirne vesti izpustite. Je pa v njej odlično ohranjen meščanski kadilni salon iz časov, ko kadilcev niso tlačili v mini plastične prostore in so za obisk salona dobili poseben plašč in klobuk. So pa morali ti poznati tudi debelo knjigo pravil obnašanja in ponujanja cigar. »Ej, a gremo na čik?«, očitno ni bilo sprejemljivo vprašanje.
Če nameravate v Mantovi ostati vsaj 72 ur, ki ne vključujejo ponedeljka, se vam splača kupiti Mantova Card. Z njo boste prihranili pri ceni vstopnic, lahko pa koristite tudi ostale popuste.
Ok, ok dovolj kulture! Kje ter kaj naj jem in pijem? Kaj naj si kupim?
Priporočam obisk male knjigarnice Pensieri Belli, ki se nahaja v bližini bazilike. V njej prodajajo male, ljubke in lokalno narejene spominke, med katerimi lahko za nekaj evrov dobite knjižico Dolce Mantova, Ricette della grande tradizione mantovana, ilustrirana knjiga receptov za vse okuse.
Najbolj znana jed so tortelli di zucca (tortelini z bučnim polnilom),zategadelj je oktober idealen čas za obisk. Porcija le teh vas skorajda povsod s copertom (pogrinjkom) pride okoli 15€.
Za hitro dnevno kosilo priporočam restavracijo, v kateri jedo lokalci, Ostaria delle quattro tette. Ajde, priznam! Tja sem šel, ker sta se mi ime in logotip restavracije zdela zabavna. Dejansko pa gre za odlično družinsko obedovalnico, ki streže kosila med 12.00 in 14.30. Ponudba je večinoma sestavljena iz konjskega mesa, posledično verjetno ni primerna za vegetarijance. Je pa lokal nabito poln, ugoden, postrežba ekspresna, hrana pa izredno okusna.
Aperitivo! Kot se za sever spodobi, sta Aperol ali Campari Spritz v Mantovi ugodna, in sicer okoli 3 € do 5 € na kozarec. Če ste malce lačni, na budgetu ali pa preprosto ne bi šli na večerjo, imam za vas en life-hack, ki se ga poslužujejo mladi in stari. Tam kjer je Aperol-Spritz 5€, si lahko neomejeno nalagate obložene kruhke iz samopostrežnega bara. Pršut, slanina, pesto, mocarela … ni da ni .😊
Cocktail! Nasproti bazilike svetega Andreja je simpatičen lokal, ki ima sicer malce dražje cene, vendar je na odlični strateški poziciji. Tu si lahko privoščite cocktail ali kavico, se kopate v sončku in opazujete ljudi, ki se sprehajajo mimo. Slednje zelo rad počnem. V Italiji so mi še posebej všeč starejše gospe, upokojenke, če želite, ki se uredijo, dajo nase krznen plašč in gredo na Aperol. Ta volja do življenja in meščanskost, ki pri nas manjka … Pa kužki, vsi imajo tako lepe in gosposke kužke, da jim zavidam dvesto na uro.
Kavica! Pojdite v historični bar Caravatti. Dobra kava in vzdušje iz neke daljne preteklosti.
Večerno dogajanje. Po duhu nisem ravno nočna ptica, o klubih ne vem ničesar, se mi pa zdi, da Mantova ni kraj za divje zabave. Zvečer je mesto polno ljudi, ki pridejo na aperitiv ali večerjo, nekaj je tudi pouličnih koncertov, bil sem pa priča tudi zabavnemu in bučnemu Halloween sprevodu, ki je vključeval prizore iz grozljivk ter »našo« Melanio. Mogoče bi za konec še priporočil, da poskusite presenetljivo dobro bučno pivo Pumpkin ale LowLand craft pivovarne. Gre za izredno miniaturno in lokalno zadevo, lastnik deluje prijazen in deloven, tako da mu z veseljem naredim malce reklame, dasiravno je mislil, da sem iz Španije.
Cremona
Cremona je od Mantove oddaljena slabo uro z regionalnim vlakom, kar je odlična rešitev, če se v Lombardijo ne odpravite z lastnim vozilom ali pa ga ne nameravate najeti.
Cremona je rojstno mesto violine, Stradivarija, Amatija in Rugerija. Violina je povsod! V parkih, na klopcah, na stavbah in praktično na vseh spomenikih. Izjemno lepo mestece, polno starinskih prodajaln glasbil in draaaagih slaščic. Cremona je nenazadnje mesto torroneja. Podobo mesta občasno izkazi kakšna stavba iz obdobja fašizma. Laično bi to lahko opisali kot »wannabe Rim in uniformiran Art Deco«. Izjema je le ena pokrita tržnica, kjer sem naletel na ogromen antikvariat. Ljudje so spet izredno prijazni in prijetno je bilo poklepetati z dvema mehanikoma, ki sta bila presenečena, zakaj bi kdo iskal propadlo trgovino Cremoneseja – lokalnega nogometnega kluba. Malce smo se pogovorili še o cenah stanovanj v Ljubljani v primerjavi z Mantovo in Cremono. 100 kvadratnih metrov veliko meščansko stanovanje z garažo v Mantovi stane 85 000 evrov, 70 kvadratov v Cremoni je 45 000 Bruseljčanov.
Kaj lahko vidim v enem dnevu?
Cremona ima impresivno ter ogromno romansko-gotsko katedralo, ki je v notranjosti baročno opremljena. Zraven nje je 32 metrov visok baptisterij, ki proti 120 metrskemu zvoniku izpade pravi palček. Na zvoniku je največja in najstarejša (jemljite to z rezervo) še delujoča ura iz vrha pa se vidijo Alpe in reka Pad. Razen, če je megla kot je bila tokrat. Življenje ni potica! Se je pa vsekakor splačalo it na vrh, ker je zvonik hrkati tudi muzej.
Za navdušence nad klasično glasbo je obvezen ogled muzeja violine.
Presenetilo me je, da je mesto praktično prazno. V kavarnici na trgu pred katedralo ni bilo nobenega, v restavraciji kjer sem obedoval ni bilo nobenega, v trgovinah ni bilo nobenega, … do večera je Cremona jeseni očitno mesto duhov.
Če želite preživeti podaljšan vikend nekje ne predaleč od Slovenije, imate radi slikovita in romantična mesteca ter hočete združiti oddih s kulturo sta Mantova in Cremona kakor ustvarjeni za vas.
Irenej
