Življenje v tem trenutku

#iorestoacasa je hashtag, ki ga zadnje dni Italijani najbolj pogosto uporabljajo. V prevodu je to #jazostanemdoma. Ko sem razmišljala o tem, kaj bi doma počela tudi sama, sem se spomnila, da moram pospraviti omaro v spalnici in tisto v dnevni sobi, pomiti šipe in teraso, oprati zavese zato, da bo vse dišalo po pomladi in nedvomno podariti obleke, ki jih ne nosim več. In ko bi vse to končala, bi vzela knjigo in bi začela brati. Imam zelo lepo zbirko, ki naj bi čakala na poletne dni, a zakaj ne že zdaj? Zdi se mi, da bi doma lahko počela veliko različnih stvari, a kaj ko pomlad nestrpno trka na vrata, sonce pa je že na pol nasmejano. To pomeni, da nas narava te dni tudi vztrajno kliče in morda ni tako slabo, če si vzamemo malo več časa za sprehod ob morju ali v gozdu, izberemo našo čudovito, neskončno zemljo namesto nakupovalnega središča in malo odmislimo stvari, ki so se nam zasidrale na ramenih, kot bi nosile nahrbtnik s kamni.

Težko ostanem hladnokrvna. Četudi nas je ta virus presenetil in razdražil, razžalostil in prestrašil, v tej situaciji vidim tudi priložnost. V resnici priložnosti vidim povsod in se jih prav gotovo trudim najti takrat, ko je vse črno. A kot veste, če ne bi bilo noči, ne bi bilo niti sonca, če ne bi bilo dežja, ne bi bilo rož. To je zelo poseben čas in obdobje, ki so ga morda doživeli naši stari starši ali starši, oziroma tisti, ki so v živo videli vojno in so prav zato, v tem trenutku, toliko bolj zaskrbljeni.

V življenju so nam stvari samoumevne. Nikoli nisem dvomila, da bom lahko skočila na avtobus ali čakala zdravnika v čakalnici, pojedla jabolko tudi z umazanimi rokami in k sebi vabila prijatelje. Nikoli nisem dvomila, da bom lahko šla jutri do Benetk, stopila na tisto letalo in prispela do kraja, ki ga želim obiskati. Da bom lahko objela starša in mečkala Sofio, pozdravila ljubo Ano z objemom in se rokovala z vsakim, ki mi pokaže malo naklonjenosti. Temu v resnici rečemo svoboda in v teh časih naj bi bila samoumevna. Pa ni.

Veliko stvari v našem življenju ni samoumevnih. Ni samoumevno, da lahko pišem, kar želim in te besede pridejo do vas. Ni samoumevno, da na policah v trgovini najdem vse jogurte, mleko in sir, ki si jih zamislim, in je vse na svojem mestu. Ni samoumevno, da imam delo in ljudi, s katerimi grem lahko na kavo. Morda bi si morala vsak dan znova napisati seznam stvari, za katere sem hvaležna, in po tihem ponavljati: Hvala. A tega nisem naredila. Zmanjkalo mi je časa, zmanjkalo mi je idej, zmanjkalo mi je navdihov. Danes pa sem pomislila, da za besedo Hvala ne potrebuješ posebnega zagona, ker bi se morala preprosto zgoditi in to vsakič, ko spregledaš, da imaš v življenju veliko stvari, ki niso samoumevne.

V očeh staršev, ki imajo danes že svoja zlata, čudovita leta, zaznam strah. Naredila bi vse, da bi jim ga prevzela. V Sofijinih besedah začutim dvom, da gre morda lahko nekaj narobe, moja dolžnost pa je, da ji zagotovim, da bo vse v redu. In seveda tudi bo. A v tem zelo posebnem času razmišljam, kako je ta virus pokazal tudi drugačno plat ljudstva. Ignoranco tistih, ki so v medijih iskali senzacionalizem in tako vrgli bombo, za katero zdaj ni več poti nazaj. Brezbrižnost tistih, ki so kljub pozivom šli v nakupovalne centre in restavracije ter tako okužili druge. Lahkoto, s katero so nekateri glasno in jasno diskriminirali ljudi ter jih sumničavo gledali le zato, ker “bi morda lahko kaj imeli“, kar se dogaja tudi danes, presenetljivo lahko rečem, da celo pri ljudeh, ki jih zelo dobro poznam. Nerodno mi je, ko v njihovih očeh zagledam vse to in hkrati pomislim, da so te oči zrcalo duše.

Virus nas je zdaj dal narazen. Ne govorim samo o distanci enega metra, kar je v resnici še najmanj, kar se je zgodilo. Naredil je razlike in pokazal najbolj šibko plat človeka, ko s prstom kažeš na druge in ne pomisliš, da si tudi sam v istem loncu. In ta lonec kuha, mi pa vremo vsi, brez izjem. Krivice ni potrebno iskati, saj je toliko teorij zarot, ki so lahko resnične ali ne, da bi bilo še najbolje, če bi zemljo resetirali in začeli znova. A to, žal, ni možno.

Da ne bom negativna, ker to pač nisem. Danes sem naletela na objavo na Facebooku, kjer je skupina deklet ponudila starejšim stanovalcem v bloku svojo pomoč. Pustile so listek zraven poštnega nabiralnika s svojimi telefonskimi številkami in se ponudile, da bi brezplačno šle po hrano ali na pošto plačevat položnice. Da starejši ne bi šli ven in ne bi bili izpostavljeni nevarnosti. Človeška nota, ki bi jo morali imeti vsi. Empatija. Pogum. Življenje. Razmišljam o tem, da morda ni dovolj, da si razkužimo roke in nadenemo masko, v resnici imamo masko skozi na sebi in ni tista, ki nam pomaga bolje dihati.

Morda je ta virus velika izkušnja, ki jo bomo vsekakor prestali in nam bo na koncu tudi povedala, kdo smo.