Odpuščanje starega in začetek novega življenja

Novo življenje je nekaj, kar nas čaka za vogalom in ko bomo prišli do njega, bo nedvomno tako, da bo za nami trda preizkušnja. Na tej poti lahko zase naredimo ogromno. Lahko postanemo malo bolj pozorne na čustva in stvari, ki jih imamo v srcu. Lahko se poglobimo v preteklost in najdemo stvari, ki nas še vedno bremenijo. Lahko odpustimo stare grehe, bodisi naše ali tuje, in si tako odpremo nove možnosti. Ta trenutek je kot bel list papirja: čaka na nas, na naše reakcije in besede, zato so vse možnosti in poti pravzaprav odprte. Če bo vsaka izbrala najboljšo zase, bo naredila ogromno ne samo zase, temveč za celo skupnost.

Najprej oprostite sebi

To je morda najtežje od vsega. Drugim oprostimo, četudi ta proces potrebuje več časa, sebi pa zelo težko. Zanimivo, kako smo sploh ženske krute do sebe, se kaznujemo, si ne privoščimo in povrh vsega še mislimo, da smo si slabo zaslužile. Res smo zlobne do svoje duše in se premalokrat objamemo. Drage moje, vse smo bile tam, do pekla in nazaj, za različne stvari in različne ljudi, a kraj je zelo podoben, mar ne? Spustite. Kar je bilo, je bilo. Dajte si novo možnost, ker ne samo, da jo potrebujete, temveč si jo tudi zaslužite. In to v sebi tudi dobro veste.

Oprostiti ne pomeni pozabiti

Pozabiti je dolg proces, ki bo prišel kasneje, ko bo minilo dovolj časa. Morda pa ne pride nikoli in določene stvari ostanejo vedno kot rana, a pomembno je, da več ne krvavijo. Veste, kaj morate imeti v glavi? Da se je vaše življenje spremenilo na milijon različnih načinov, in zato ste tudi ponosne. Te spremembe so ključne zato, da se premaknete naprej in duhovno rastete. Tudi slabe stvari so pomembne za ta proces, zato ne glejte nanje kot na nekaj groznega. Brez slabih stvari sama ne bi bila, kjer sem. Torej hvala.

Ko oprostite, boste vseeno občutile jezo

To je popolnoma normalno. Ker žal nimamo gumbka, ki ga pritisneš in je v hipu vse ok, človek je pač drugače narejen. A že to, da razmišljate o oproščanju, je prvi korak k svobodi in že to pomeni, da ste žive, pametne in dovolj močne za spremembo. Jeza bo odšla počasi, ko bo pač razumela, da pri vas nima korenin. Zna biti vztrajna, a nikar ne pozabite, da ste vi še bolj.

Oprostiti pomeni sprejeti

Sprejeti v sebi stvari, ki so se zgodile. Brez grenkega okusa in pretvarjanja, da “je vse ok”, če pa v resnici ni. A ko sprejmemo je tako, da sebi damo novo možnost in ta možnost je čudovito dejstvo, da gremo lahko naprej. Ni pomembno, kaj nas čaka za vogalom, pomembno je le, da se ne oziramo in hodimo po svoji poti. Čas bo naredil ostalo. Včasih potrebujemo samo nevidno roko, da nas potisne sredi hrbta in potem bo steklo.

Oprostiti ne pomeni biti ponovno prijatelj

Če dobro pomislim, imam v življenju kar nekaj ljudi, ki so prekrižali mojo pot in so potem odšli. Predvsem poslovno. Nikoli mi ni bilo žal, čeprav je na začetku težko, sploh zato, ker so načeloma moji sodelavci tudi prijatelji, a to ni nujno dobro. Oprostiti ne pomeni, da si jih ponovno želim v življenju, saj menim, da se človek vedno spreminja in kdaj pride do tega, da pač ni več kompatibilen z nami. Zato je kar dobro, da gre in še bolje je, da ne pride nazaj.

Oproščanje je nedvomno proces

In kot proces traja. Ni enostaven, zna biti boleč in ni rečeno, da ga pravzaprav razumemo. Ta proces ima različne roke in vse je odvisno od osebe. Sama denimo ne potrebujem prav veliko časa, opažam pa, da je lahko pri drugih ta proces res dolg. Daljši kot je, bolj je zapleten. Včasih je kar dobro zmetati zadeve čez ramo in iti naprej. Povem vam: preveč razmišljanja povzroča samo glavobole. Ampak do tega znanja morate, žal, priti same.