Tiščim nos vanjo zato, ker mi še vedno ni dovolj. In s polnimi pljuči srkam njen vonj, ki me tako noro spominja na dopust, lepo sezono in risbe, ki sem jih risala v mladosti in na katerih je povsod, res povsod, cvetela divja glicinija. Hvaležna sem prijateljici, ki mi je posodila hišo za nekaj ur, ker lahko stojim pri cvetovih, poslušam čebele, ki mi brnijo nad glavo in mi ni mar, ali me bo kakšna pičila. Verjamem, da razumejo mojo stisko in so pripravljene deliti cvetje vsaj malo z mano. To je ena izmed majhnih, velikih stvari, ki me naredijo srečno. Kar tako, brezpogojno. Pogledam to neverjetno barvo in vem, da je vse na svojem mestu, vem, da me nekdo med zvezdami čuva in čuva tudi vas, da nekdo skrbi za to, da se bomo ponovno pobrali in našli pravo pot, da bomo imeli še nešteto čudovitih poletij, potovanj v Provanso, kav v Italiji in nasmehov na obrazu. Vem.
Hvaležna sem za vse trenutke. Hvaležna sem gliciniji, ker je z mano delila svojo lepoto in vam, ker vem, da ste na drugi strani in vam lahko povem, karkoli se mi plete po glavi. Drage moje, objem, globok in pristen, ker bo vse dobro.
8 Comments
Draga Lorella, hvala za ta zapis in čudovite fotografije, objem xo!
Hvala draga Petra!
Na Ljubljanici te dni opazujemo družino desetih labodov, ponavadi so nekje med območjem Tržnice Moste in Fužinami. Balzam za oči, srce in dušo. Kot bi narava vedela, kdaj mora poskrbeti zase in spraviti stvari v red, pa če nam je prav ali ne. Da se končno zavemo, da nismo sami na tem planetu.
Kako lepo! To pa je res noro! Hvala, ker si to delila z nami xoxo
Lep zapis, poln navdiha…
Hvala draga Jasna!
Krasen zapis, barve so me pa čist navdušile.
Da o vonju niti ne govorim….. Res krasne rožice za fotko
Se strinjam!