Sedem stvari, ki sem se jih naučila v tem obdobju

Razmišljam za nazaj, čeprav v to smer ne gledam, ker ne mislim ponovno prehoditi poti, ki sem jo že v preteklosti. Moja karantena je bila predvsem skok v globino mojega srca. Skok v dušo in um, ko lahko odstraniš vse nepotrebno, se popolnoma slečeš in brez mask postaviš pred ogledalo. Ni enostavno potovanje, je pa tu in tam potrebno in če sem do sedaj imela odličen izgovor, in sicer “da nimam časa“, sem ga zdaj imela na pretek. Če pomislim na besedo, ki me v tem trenutku opisuje, mi na pamet pride le ena: srečna. Se vam zdi čudno? Niti ne. Nedolgo tega sem imela občutek, da sem izgubila sebe, danes pa sem ugotovila, da sem se ponovno rodila, še vedno jaz, a v boljši verziji. Iz tega obdobja sem potegnila nekaj naukov, ki so mi dali misliti. Delim jih z vami zato, ker marsikdaj začutim, da smo vse skupaj del iste zgodbe.

Začni!

Morda se sliši zelo samoumevno, ampak ni. Začetki so po svoje čarobni, a na drugi strani znajo biti zelo zahtevni, celo strašljivi, ker se vedno sprašuješ, ali ti bo sploh uspelo. Nisem ravno človek, ki se vrže čez rob ali v ogenj kar tako, ker mi instinkt to narekuje. Rada bi bila bolj pozorna na intuicijo, a se počasi in vztrajno učim, tako da sem v teh letih postala vsekakor bolj pogumna kot pri tridesetih in mi je veliko manj mar za svet, ki me obkroža, predvsem pa za mnenje ljudi.

Ne iščem izgovorov

V tem času bi imela res precej izgovorov za tarnanje, a sem jih potisnila nazaj, dobro utišala, potem še okregala in si na koncu obljubila, da tega ne bom počela. Pred kratkim sem odgovarjala na intervju in me je novinar vprašal, kako se počutim zdaj, ko sta se najbrž tudi meni ustavila delo in posel. Po kratkem razmišljanju sem mu odgovorila, da me res nič ne skrbi, ker nabiram moči za potem, ko bo vse na svojem mestu in se veselim nove energije. Ne vem, če je razumel, a ne glede na to želim povedati, da nisem iskala izgovorov zato, da bi bila doma v pižami, vsa žalostna, potrta in brez moči. Imela sem nešteto telefonskih pogovorov, ko sem prijateljem in znancem dvigovala moralo in se mnogokrat potrudila, da je bilo v meni vse ok. In res je bilo.

Proslavila sem majhne korake

V tem času so se zgodili tudi majhni čudeži. Kot prvo sem nazaj dobila svoje življenje z vsem pisanjem, risanjem, lepljenjem in pospravljanjem, tako kot včasih. In to se mi ne zdi malo. Kot drugo se zbudim skrajno dobre volje in k sebi stisnem Sofio, hvaležna zato, ker bo cel dan z mano in tako imamo vsi veliko družinskega časa. Vmes sem slišala ljudi, s katerimi sodelujem, in ponudila pomoč zato, ker razumem stisko vsakega človeka in podjetja, saj se mi zdi, da moramo zdaj razumeti tudi soseda in ne le sebe. Majhni koraki, zelo vztrajni, so me pripeljali do manjših uspehov in ciljev. Za vse to sem zelo hvaležna.

Kritike? Mar res?

Kot sem že napisala, sem prestara za vse to. Povem vam, da se me določene stvari ne dotaknejo; na začetku me morda rahlo razjezijo, a potem dobesedno preslišim in si mislim svoje. Kritike so super, če je človek, ki kritizira, tudi kredibilen, če pa gre le za zavist ali pomanjkanje tankočutnosti, je tako, da me prav ne zanima. Ker se ukvarjam z estetiko vem, da je za marsikoga to nepotrebno in nepomembno, sploh pri nas, a ko slišim te pripombe, se mi človek le zasmili. Škoda, ker zamudi res lepo plat življenja, a najbrž je že tako, da nisem na tem planetu zato, da spremenim ljudi.

Doslednost in vztrajnost

Že zdavnaj sem sejala svoja semena, preverila, da je zemlja zdrava in pristna, prosila za dež in potem za sonce, vesolju zelo natančno povedala, kaj si želim. To sem naredila neštetokrat, a vmes sem skozi rahljala zemljo, da bi pogledala, kaj se tam spodaj dogaja in zvezdam nisem prav veliko zaupala. No, v času, ko se lahko res poglobiš vase in dobiš odgovore, je že tako, da sem razumela pomembnost vztrajnosti in doslednosti, pa tudi to, da moraš v določenem trenutku res spustiti. Pod to glicinijo mi nič ne manjka, omamljena sem od čudovitega vonja, ob meni bazen, ki bo čez nekaj tednov poln življenja in s turkizno vodo. In vse ostalo, drage moje, še bo.

Odprtost je inteligenca

V svojem življenju sem srečala res veliko ljudi in vedno se mi zdi zanimivo analizirati to, kar se jim plete po glavah. V teh mesecih je bilo vse skupaj še večji izziv, saj so prišle ven lepe in tudi čudaške stvari, omejenost, pomanjkanje čustvene inteligence, rasizem, zloba in še kaj bi se našlo. Če ti nekdo vrže kamen, je morda prva reakcija ta, da hitro poiščeš kamen in ga vržeš nazaj, če se le da, v glavo. A kaj ko bi se samo nasmejal? Kaj ko bi potem odkorakal? Kaj ko bi za trenutek pomislil, da človeku preprosto “ne potegne”, torej nima smisla? Odprtost je tudi to: da veš, kdaj vztrajati in kdaj oditi.

Pozitivna nad vse

Priznam, da sem v tem obdobju prekinila nekaj pogovorov, ker se mi ni ljubilo. Ne maram ljudi, ki te najdejo in potem nate stresejo vse dvome, slabo energijo, težave in turobne novice iz dnevnika. Tega res ne potrebujem. Jaz sem bila vedno mnenja, da je na koncu kateregakoli tunela v življenju luč. In zdi se mi, da smo prav vsi šli čez slabe situacije in odnose, ki so nas dobro potlačili. Eni več in drugi manj, a bolj se mi zdi pomembno, da razumeš lekcijo, se na koncu dvigneš in greš naprej. V vsakem dnevu je 1440 minut. To pomeni, da imamo vsak dan 1440 priložnosti, da naredimo nekaj pozitivnega.

Nič ni tako vznemirljivo, kot je potovanje iz teme v svetlobo.