Pot do sreče je v resnici krajša, kot mislimo

Zanimivo, kako od staršev in vzgojiteljev podedujemo vzorce, ki nas potem v življenju ovirajo. In še bolj zanimivo je, kako jih v resnici sploh ne prepoznamo, saj imamo vedno občutek, da so določene stvari takšne in pika. A morda niso. Te dni berem zelo zanimivo knjigo psihologa Raffaeleja Morellija in sem se na temo sreče že marsikaj naučila. Določene stvari so celo hudomušne in morda globoko v nas samoumevne, a veste, kako je s tem, če sam ne potegneš iz sebe svojega bistva, potem je vse zastonj. No, malo poglejte, kakšni so klišeji o osebni sreči, ki jim slepo verjamemo, čeprav so dobesedno laži.

Težko je biti srečen

Verjetno nisem edina, ki so ji izrekli znameniti stavek: življenje niso rožice, v življenju je treba trpeti in podobno. Res super popotnica za otroka, ki bo tako tudi razmišljal: torej je normalno, če trpimo in smo nesrečni, ker je sreča nekaj povsem težko izvedljivega. Drage moje, to so laži. Sreča je enostavna takrat, ko sebi postavimo parametre, ki so “custom made” za našo dušo. Kar osrečuje mene, najbrž ne bi vas in obratno. Kar je pomembno, so majhni koraki do pravega cilja in to, da uživamo življenje skozi, predvsem pa poti, in znamo ujeti vse drobne trenutke, ki so resnično čarobni. Takih je ogromno! Biti srečen je zelo enostavno.

Srečen si, ko se znebiš nepopolnosti

Vsak človek je nepopoln in to je dejstvo, ki ga ne bomo spremenili. Konec koncev, zakaj bi? Popolnost je veliko bolj dolgočasna in to bi pomenilo, da v življenju ni izzivov. Si torej želimo takšno življenje, da je vse gladko, vse teče kot po maslu, ni novih ljudi (ker tako bi preveč tvegali), o sebi že vse vemo, imamo le varne odnose in podobno. To je kot če bi nam odvzeli vse cukre, ki so mnogokrat nepopolni, a prav zato tako privlačni.

Ti si sadež svoje preteklosti

Ne, ker je preteklost pač preteklost in četudi je ne bomo spremenili, lahko še vedno ostane tam, kjer je, torej daleč od nas. Bolj se mi zdi pomembno verjeti, da je najpomembnejši sedanji trenutek in to, da ga 100 % živimo in se preveč ne oziramo na tisto, kar je bilo, temveč na to, kar je. Raje se vprašajmo, kje smo in kam gre, ne pa “kako bi bilo, če bi takrat ravnali drugače”; pač nismo in to je edina realnost, zato obrnimo stran in gremo naprej. Daleč od preteklosti.

Vedno je potrebno razumeti

Včasih se pač ne da. Ne vem, kako je z vami, a zdaj imam za sabo že nekaj ljudi, ki jih prav gotovo nisem razumela. Da ne bo pomote: bi jih rada, a res ni šlo. Marsikdaj govorimo drugačne jezike in ne gledamo v isto smer; ne gre za to, da ima eden prav in drugi ne, daleč od tega, gre bolj za to, da se v življenju neprestano spreminjamo, zato je nemogoče vse razumeti in povsod postaviti pike. Pike lahko postavimo le v sebi in kot že rečeno, gremo naprej.

Najlepše življenje je tisto brez ovir

Brez ovir ne bi rasli, bili bi vedno na istem mestu in, joj, kakšen dolgčas! Ovire so potrebne, da nas premaknejo naprej, in tudi tiste največje nas načeloma naredijo boljše, predvsem pa nam ponudijo možnost videti še eno plat življenja, ki je prej nismo niti opazili. Četudi se vam zdi, da nekateri živijo brez ovir, vedite, da temu ni tako. Vsak jih doživlja in vsak jih ima, saj smo del iste verige, z zelo podobnimi tegobami.

Težave rešiš samo tako, da se z njimi soočaš

Včasih jo rešiš tudi tako, da ji daš mir. Torej odvisno od težave. Sama rada raziskujem in kopljem tako globoko, da potem že skoraj ni več poti do zraka, kar me je v življenju drago stalo, ker sem tvegala, da bi ostala na dnu, oziroma tam, od koder sem tudi prišla. V tem primeru je dobro spustiti in se ne preveč obremenjevati. Podobno kot na letalu, ko ni več kisika: najprej pomagaš sebi in potem drugim. Če smo ranjene, brez moči in žalostne, nismo koristne, zato je kar dobro, da zase tudi poskrbimo.

Vedno se moraš poboljšati

Če bi bil vsak najboljša verzija sebe, potem bi živeli v popolnem svetu. A temu ni tako. Včasih nimaš moči, energije, se ti ne ljubi ali ne vidiš smisla. Seveda je lahko vedno bolje, a po drugi strani je lahko marsikdaj tako, da si dal vse od sebe in še vedno nisi bil super. Morda to samo pomeni, da ne hodimo po pravi poti in nismo uravnovešeni z vesoljem, kot bi morali biti. Jaz sebi vedno pravim, da se moram za vse stvari maksimalno potruditi in če ne gredo, mi pač niso namenjene, to ne pomeni, da bi bila lahko boljša, prej to, da bi morala početi kaj drugega.