Ko končno odpremo oči, ni povratka

Povrniti dostojanstvo samemu sebi, pomeni najti vse tiste drobne, že skoraj pozabljene koščke duše, ki ležijo nekje okoli nas ali po svetu in so nepogrešljivi del mozaika, ki mu rečemo: Osebna sreča. Pomeni razumeti, da v življenju obstajajo različne rane, ki jih hote ali nehote moramo doživeti; nekatere odprejo kožo in povzročajo brazgotine, druge odprejo oči. Ljubezen do samega sebe, da bi vsakič znova šli naprej z dvignjeno glavo in jasnim pogledom, ne da bi se niti za drobček sekunde obrnili nazaj, nas bo vedno rešila. Vedno. Res je, ljudje smo zelo zapleteni, a v sebi imamo ključ, ki odpira vsa vrata. Škoda, da nanj mnogokrat pozabimo.

Včasih bolečina udari brez čakanja in brez anestezije. Včasih je bolečina plod majhnih dogodkov, ki se počasi in vztrajno kopičijo, na koncu pa naredijo godljo, polno hrupa, in hrup, ki brni v glavi, zastruplja srce in se usidra v dušo. Mislim, da že na začetku zaznamo proces, ki nas čaka, a nekako preslišimo intuicijo in utišamo antene, ker pač upamo. In upanje je čudovita stvar, v kolikor ne gre za upanje v prazno steno, ki ti ne bo nikoli omogočila nič pametnega, le veliko slabih mislih in še slabših trenutkov. Tretje oko nedvomno obstaja in kot pravijo v budizmu in hinduizmu, se v tem očesu nahajata naša vest in intuicija, kar spodbuja ustrezno osebno prebujanje. Prebuditi se, v določeni fazi življenja, je največja rešitev. Spregledati, morda niti ne razumeti, samo vedeti. In iti naprej.

Glavna težava ljudi je samo ena: gledamo, a ne vidimo. Včasih se prepustimo, da nas nosi naša rutina, dokler vse skupaj ne izgine v nezadovoljstvo. Stagniramo v odnosih, čutimo, da niso za nas, in vemo, da jih doživljamo le na pol, a kljub vsemu ostajamo slepi. Dobimo samo drobtinice in smo na prvo žogo celo veseli, ker se tako lahko mirno kaznujemo in si po tihem govorimo, da si več tako ali drugače niti ne zaslužimo. V življenju delamo napake, včasih so te zelo velike in si tako vlivamo v žile strup, ki nima ničesar skupnega z osebno srečo. Odpreti oči in sprejeti to resničnost ni samo prebujanje zavesti, je dejanje osebne odgovornosti.

Šele ko obstaja jasna volja, lahko vidimo resničnost, ker takrat um dejansko stopi v stik z okolico in z vsemi njenimi podrobnostmi. Uspeti ni enostavno, saj so potrebni intencionalnost, intuicija, določena mera zdrave kritičnosti in predvsem pogum, da vidimo resnične situacije in okoliščine takšne, kot so, in ne takšne, kot bi si želeli. Potrebno je sneti povoj, ki ga imamo na očeh, saj je ta le obrambni mehanizem, ki odganja srečo. To dejanje sproži različne reakcije, kot so denimo strah pred odkrivanjem samega sebe, pred soočenjem z resnico in osamljenostjo.

A vendar nikar ne pozabimo, da je sreča predvsem dejanje odgovornosti. Ko končno odpremo oči, ni povratka.

Stajling: bluza in krilo www.chicwish.com, sandali Steve Madden, prstan Bronzallure.