Ljubezen do sebe zahteva pogum

Ne vem točno, kdaj napoči tisti magični trenutek, ko ugotoviš, da imaš na planetu mesto, si pomemben in moraš biti marsikdaj na prvem mestu. In niti ne vem, kdaj se zgodi, da vse to naredimo brez slabe vesti in nas niti ne prešine misel, da bi imele same sebe za egoistična bitja. Ne gre za samovšečnost, gre prej za neke vrste notranje zrelosti, ko te kar prešine, da v kolikor sam nisi super ok, potem ne moreš pričakovati, da se bo nate svet, ali pač ljudje, dobro odzval. Ampak da, v življenju se zgodi tudi to. Verjamem, da pri nekaterih ženskah prej in pri drugih kasneje, morda je vse skupaj celo povezano z neko feministično noto, ki ti preprosto da vedeti, da imaš vedno dovolj moči za vse. In res je, ko si v dobri koži, je veliko lažje izjaviti takšne stvari, ko pa si v slabi, postane vse skupaj pravi izziv. Pa vendar … Osebno so mi izzivi zelo všeč in to poletje jih ima kar nekaj, kar lahko pomeni le eno: ponovno bom zrasla, se spremenila in vsekakor postala boljša.

Kot je nekoč povedal Oscar Wilde, ljubiti sebe je ljubezenska zgodba, ki traja celo življenje. In morda je edina tovrstnega tipa. Samega sebe se težko znebiš, četudi si greš na živce ali si padel v vrtinec misli, ki so skozi ene in iste, pač takšen si. To ne pomeni, da ne boš nikoli boljši, daleč od tega, pomeni samo, da se moraš vseeno objeti, močno in iskreno, ker sebe boš vedno imel, vse ostalo je lahko vprašanje. Ljubezen do sebe zahteva pogum. Zahteva toliko zdrave sebičnosti, da daš na stran vse dvome ali si to zaslužiš ali ne, in se preprosto podaš v zelo zanimive vode svojega Jaza, kjer boš odkril svet, ki ga še ne poznaš, in pritisnil na tipke, ki bodo tu in tam celo zabolele. A skozi ta proces se spremeniš in postaneš modrejši, zrelejši, močnejši in tudi samozavestnejši.

Pri teh letih opažam, da so stvari okoli mene fluidne. Dejansko tečejo tako, kot reka. Nisem še opazila, da bi se ustavile, opazila sem samo, da so se umirile, potem spet podivjale in na koncu našle pot. V moji reki je veliko kamnov, tolmunov in skritih kotičkov z neokrnjeno naravo, veliko vrtincev in slapov, a voda je vedno kristalna in sveža, nikoli ne teče enako, nikoli mi ne dovoli, da bi se dolgočasila. Eno življenje ne bo dovolj, da bi se popolnoma spoznala, vendar, kaj vem, morda, če bi se zgodilo, ne bi bila niti srečna. Iskanje je čarobno, odkrivanje je magično, razumevanje je ključno.

Kar mi je zdaj všeč, je, da hitreje sklepam odločitve. Niti ne zato, ker bi bila manj neodločna, prej zato, ker so mi stvari jasne. Kristalno jasne, kot voda, ki teče v meni. In res je, pri dvajsetih je bilo vse drugače, veliko manj gub in čvrsta stegna, lepši lasje in več časa za telovadbo, a nisem prepričana, da bi šla nazaj. Imam tako čudovite brazgotine, da so postale že nepogrešljiv del moje duše in v kolikor jih ne bi imela, bi zamudila tudi veliko prijateljev ali preprosto ljudi, ki so mi pomagali in našli pravo besedo v pravem času. Takrat sem tudi razumela, da so v življenju trenutki, ko moraš spustiti in se prepustiti. Ni rečeno, da te bo tok zabil v skalo, morda te bo celo pripeljal do čudovitega kotička s slapom, ki ti bo vzel sapo. Četudi se ti ne ljubi tvegati, je kar dobro zaupati, ker je zaupanje, v določeni fazi, vse, kar imamo.

Danes zvečer povabim sebe na večerjo. Imam zmenek s svojo dušo, da jo malo pobožam in objamem, da ji povem, da mi je vedno mar in mi je žal, če kdaj nisem poslušala ali slišala. Ker zdaj sem pripravljena in zdaj tudi vem. No, to so tiste modrosti, ki pridejo z leti, in če je njihova cena kakšna guba več, potem je to res ugodno.