Poletne misli

Morda je krivo turkizno nebo z belimi oblaki, ki vedno potujejo po njem. Morda je zvok valov, ki ga v tem trenutku poslušam in se mi zdi, da ima svojo melodijo. Ali preprosto to, da avgusta vse postane počasno, a zdi se mi, da ima poletje posebno moč. Celi rane in zabriše spomine, ko pa se potopimo v vodo, je tako, kot bi na gladini pustili slabe misli in se potem, magično in nepričakovano, razblinijo v modrini in sledi ni več. Vsa tista zlomljena srca, vse tiste globoke skrbi, razočaranja in strahovi postanejo le odvečno oblačilo, ki ga preprosto slečemo in ostanemo sami s seboj. Ponovno čisti, ponovno srečni.

Ne vem, koliko je zlomljenih src na drugi strani, a prav gotovo so, ker je življenje pač takšno, ne vedno bleščeče in mirno, tu in tam polno viharjev, ki te sunkovito vržejo na drugo stran in od tebe zahtevajo reorganizacijo vsega, kompromise, brezpogojno sprejemanje in marsikdaj tudi to, da preprosto greš naprej. A zlomljeno srce ni sinonim napačne ljubezni, prej bi rekla, da gre za naša zgrešena pričakovanja, za to, da imamo marsikdaj v glavi podobo osebe, ki v resnici ne obstaja. In podobo ljubezni, ki žal v tistem trenutku ni naša. Takšni smo ljudje. Zgrešimo, pademo, včasih se kaj novega naučimo, a vedno pričakujemo, v dobri veri, kar nas zna na koncu potolči.

Življenje je spremenljivo in ga ni mogoče nadzorovati; stvari ne gredo vedno po načrtih. Morda je ljubiti prav to: imeti skozi v mislih, da se vse skupaj lahko spremeni, in biti dovolj elastičen zato, da v jadra ujameš drugačen veter in z njim vseeno pluješ, četudi ga še ne poznaš. Želja po tem, da bi bili skozi na enem in istem mestu, v varnem pristanu, nas lahko stane veliko: predvsem to, da na koncu pobiramo ostanke svojega srca, in vprašanje, ali znamo najti vse kose.

Včasih nam ljudje vzamejo samozavest in to je tisti trenutek, ko se počutiš res na dnu. Zgodilo se je vsakomur, dogaja se vsak dan, a nikoli brez našega dovoljenja. Sami določimo misli in sami dovolimo svetu, da stopi čez prag. Morda bi bilo dobro postaviti mejo in zaščititi najprej sebe, ne kot odraz sebičnosti, prej bi rekla, da kot odraz čustvene inteligence. Konec koncev, če sami sebe ne varujemo in čuvamo, ne moremo pričakovati, da bodo ljudje nežno skrbeli za nas, pač ne bodo, saj tudi sami odražamo nespoštovanje do sebe. Zanimivo, kako je težko osvojiti ta zorni kot, kako je težko poskrbeti zase, ne da bi se počutili vsaj malo krivi.

Ko skočim v morje, zagledam dno, rahlo popačeno zaradi valov. Zdi se mi, da gledam na svet skozi lupo, ki včasih prikaže drugačno sliko. Voda drsi po meni, hladna in brezmadežna. Ta ista voda, ki se je dotaknila tudi vas, a je za vsakogar izmed nas drugačna. Edinstvena. Na gladini pustim vse, česar ne potrebujem, in pod vodo postane zvok sveta samo pozabljen spomin. Zagledam meduzo, letos jih je prav veliko, ki izberejo svojo pot in se preprosto prepustijo. Pomislim, da je tukaj spodaj vse na svojem mestu, ravno prav prosojno, ravno prav barvito, ravno prav toplo, ravno prav svetlo.

In kot vedno je tako, da je vse na svojem mestu.