Psiholog Jan Kovačič je bil pred kratkim moj gost v oddaji Dobro Jutro. Navdušili so me njegovi način razlaganja, preprostost in pristnost, kar mi je potrdila tudi mama (mame vse vedo, mar ne?1, ki je bila nad njim prav tako navdušena. Pogovarjali sva se o tem, kako je december pravzaprav poseben mesec, ki marsikdaj zahteva veliko poguma za to, da se spravimo v red in obdržimo dobro voljo. To velja predvsem za tiste, ki v tem trenutku čutijo stisko in še posebej pogrešajo družinske člane ali prijatelje, ki jih ni več. December prinaša tudi to, neke vrste otožnost in melanholijo, ki pa se lahko spremeni v nekaj pozitivnega. Predvsem pa vedite, da je prav vse minljivo, tudi slabo počutje, in kot vedno je tako, da je na koncu vsega svetloba.
Zakaj je december tako poseben mesec, v smislu občutkov in emocij, ki jih doživljamo?
Zaključevanje leta je na eni strani povezano s hitenjem, da bi dosegli svoje cilje in izpolnili pričakovanja, ter na drugi strani z refleksijo svojega leta in ustvarjanjem poti za leto, ki prihaja. Tako je december, kot zadnji mesec leta, pomemben tako z vidika posameznika kot z vidika družbe. Prav tako pa so spremembe naravne, s krajšanjem dneva, padanjem temperatur in nastopom zime, ki našemu organizmu sporoča, da smo vstopili v čas, ko bi naravno delovali počasneje, nekako hibernirali …
Po eni strani lučke in peka piškotov, po drugi pa tudi žalostne misli in prav gotovo veliko misli za tiste, ki jih ni več. Na kakšen način se lahko najbolje soočamo s svojo žalostjo?
Res je, mnogi prav ob koncu leta čutimo toliko več, saj si vzamemo čas za svoja čustva, ki smo jih zaradi tempa življenja morda ves čas zapostavljali. Resnica je, da je čustveno doživljanje stalno prisotno, pa mu mnogokrat ne podelimo pozornosti in sprejemanja. Menim, da je pomembno vsako čustveno doživljanje, saj opravlja pomembno funkcijo. Pomaga nam krmariti skozi življenje. Tako naj velja zlato ali pa celo diamantno pravilo – sprejmimo svoja čustva. Bodimo v stiku s svojimi emocijami, dihajmo z njimi, raziskujmo misli, povezane z njimi, spoštljivo odprimo prostor za pogovor s sočlovekom o tem, kako smo. Tudi z žalostjo enako, bodimo iskreni do sebe in svojega žalovanja. Dovolimo, da svojo žalost izrazimo, morda v pismu, skozi pogovor ali pa skozi ustvarjanje. Postanimo aktivni v izražanju svoje duševnosti na produktiven način.
Stvari se seveda zgodijo, ne glede na to, ali si jih želimo ali ne, vendar lahko vedno izberemo način, kako na te stvari odreagiramo. Lahko torej vadimo prave reakcije in odgovore tako, da bomo naslednjič bolj pripravljeni?
Mislim, da je pomembno, da prepoznavamo že tiste majhne čustvene spremembe. Se pravi, da zaznamo in si dovolimo čutiti, ko je naše čustvovanje šibko in že takrat postanemo aktivni. To pomeni, da ne potlačimo čustev, ampak jih raje sprejmemo, raziskujemo in izrazimo na konstruktiven način. Naslednjič pa ko se nam zgodi, da čutimo nastanek žalovanja, tesnobnosti ali česa podobnega, to (1) prepoznamo, (2) sprejmemo doživetje, (3) se osredotočimo na dihanje, (4) razširimo doživetje z osmišljanjem povezanih misli, vedenj in telesnih doživetij. Morda nekaj od tega celo zapišemo in vodimo dnevnik.
To obdobje karantene in negotovosti je prineslo tudi veliko nestrpnosti; kako se lahko nestrpnosti izognemo in še naprej verjamemo, da bo vse dobro?
Ni preprostega odgovora, vseeno pa lahko iščemo in gradimo na veščinah samoregulacije, kot so čuječe dihanje, raziskovanje čustvovanja, osmišljanje telesnih doživetij, kreativno ustvarjanje … Če pa temu dodamo še osredotočanje na kakovostne medosebne odnose, smo namesto v količino stikov bolje obvladali vsakodnevne negotovosti. Vse opisano pa povezuje skrb zase.
Kakšna je vloga pravilnega dihanja?
Dihanje nam omogoča samoregulacijo. Skozi dihanje imamo moč vplivanja na svoje živčevje in doživljanje. Če se naučimo čuječega dihanja, krepimo bolj sproščeno telesno funkcioniranje. Vedno se lahko naučimo pravilnega čuječega dihanja.
Kakšna je vloga pravilne drže?
Tudi drža nam omogoča večjo čuječnost. Na nek način se “ozemljimo” in tako razširimo svojo pozornost. S tem tudi v našem telesu spodbujamo bolj sproščeno obvladovanje stisk, bolj zavestno sprostimo svoje telo in mišice strahu.
In kakšna je vloga časa, ki ga resnično namenimo le sebi? Pravijo, da je danes največje razkošje prav čas …
Da, in prav ta čas, ki smo ga pridobili v jesenskih mesecih ter z omejevanjem socialnega življenja, lahko izkoristimo za osebni razvoj in krepitev veščin samoregulacije. Morda poskusimo s treningom čuječnosti, pišemo dnevnik hvaležnosti, si poiščemo nov hobi, pospravimo tisto omaro, v katero smo skozi leto odlagali osebne predmete … Sedaj imamo končno čas, da storimo vse to, saj prej časa res ni bilo …
