Izbrati sebe

V letošnjem letu sem se naučila pomembne lekcije:

Običajno življenje je lahko izjemno, lepota je v nepopolnosti in čarobne trenutke lahko najdemo vsak dan.

A zanimivo, kako je odkrivanje magičnosti v običajnih trenutkih nekaj povsem napornega v času, ko je vse samoumevno in sploh nismo prepričani, ali je nebo roza ali modro, ker je v resnici vseeno. Pa ni. Odločila sem se spremljati sebe v tej čudoviti pustolovščini, ki ji rečemo življenje. Pozorno opazujem svoje korake, zato hodim nekoliko bolj počasi, a še bolj strpno, lahkotno in modro, ker me zanima vse, kar se zgodi na poti, in me še posebej zanimajo ljudje, ki jih po tej poti srečujem. Potrebno je živeti s polnim srcem in odprtimi očmi, doživljati vsak trenutek v svoji popolnosti in se večkrat ustaviti zato, da se objamemo in si rečemo: super si, ker si prišla tako daleč! Ali to počnete? Mar ni običajno tako, da na prijazne besede do sebe kar pozabite?

Veste, v kaj sem noro zaljubljena? V tihe nedelje doma, z jutranjo haljo in spetimi lasmi, z najboljšo knjigo v naročju in Sofio, ki sedi nekje ob meni. Zaljubljena sem v mirne prizore in svoje najljubše serije, v potrebo, ki jo imamo vsi po tem, da smo preprosto sami in v mirnem okolju razberemo, razčlenimo, analiziramo svoje misli. Vem, letos smo imeli veliko priložnosti in iskreno upam, da smo jih znali ujeti. Vse tiste trenutke, ko smo lahko doživeli najlepšo družbo, torej sami sebe, in se malo bolje spoznali. Ljudje niso nikoli lepši kot takrat, ko so sami.

To leto me je spomnilo na to, da se ne smem nikoli opravičiti za to, ker sem preveč blestela ali se vsak večer znova globoko v sebi sesuvala. Kot bi rekel Tyler Kent Wright, tako nastajajo galaksije in tako rastemo tudi sami. December je čas za udobje, dobro hrano in toploto, dotik prijazne roke in pogovor ob ognju: čas je za dom in za vse tiste stvari, ki jih običajno čez leto zanemarjamo, ker se nanje niti ne spomnimo. A ko te čas ustavi, je tako, da za njimi letiš kot zmešana kura in si jih preprosto želiš ujeti. Če ti dejansko uspe ali se jih le bežno dotakneš, je povsem druga zgodba. Hladno vreme nam ponuja drobne, tihe trenutke topline in udobja.

Ko se znamo ustaviti, je tako, da vse okoli sebe zaznamo le eno: popolnost.

Življenje je čudovita avantura, polna preprostih užitkov, pridobljenih življenjskih lekcij, sprejemanja pristnega sebe in spoznavanja drugih. Včasih sem potrebovala še eno obleko, novo torbico, rdečo šminko in tisto zadnjo dišavo, ki sem jo videla na internetu zato, da je bilo bivanje tukaj in zdaj še bolj popolno. Danes potrebujem samo varno zavetje, svojo spalnico, da lahko mirno počivam, in dobro knjigo zato, da si omislim lepe sanje. Vse ostalo pride in gre, kar pa mi je najbolj všeč, je, da sem pripravljena spustiti in še bolj pripravljena sprejeti. Pa ne le novo leto, temveč tudi vse ostalo.

Slečem plašč starih skrbi, zdi se mi, da je bil nekoč, vsaj v moji domišljiji, podoben odeji, nabiti z zvezdami. Domišljija je vse, a včasih je kar dobro, če stopiš iz oblaka in se odločiš zase. Zato danes, na pragu novega leta, ponovno izberem in, ve to že veste, izberem sebe.