Nihče ni brezhiben in vsi se moramo zavedati, da smo enkrat na vrhu, drugič pa bolj na dnu. Nič narobe in nič katastrofalnega, ker je življenje preveč fluidno, da bi ga lahko ustavili, in preveč zapleteno, da bi teklo po ravni črti. V resnici bi bilo to tudi dolgočasno. Mislim, da smo se v zadnjih mesecih zlomile vse, ene bolj in ene manj; veliko je takih, ki so šle naprej in našle nove cilje, nekaj je takih, ki so še vedno na točki zloma, in potem so tudi takšne, ki ne iščejo rešitve, razmišljajo o tem, da je vse narobe in se žal ne premaknejo. Srčno upam, da niste v zadnji kategoriji.
V tem, da se človek zlomi, ni nič napačnega. Pravzaprav je zame vsak zlom priložnost za novo rast in za to, da imam na sebi in v sebi novo brazgotino, skozi katero bo sijala svetloba. Nikoli ne pozabite, da popolnost ne obstaja, zlomljene stvari imajo svoj čar in običajno so veliko bolj zanimive kot tiste, ki so popolne, a brez zgodbe. Verjetno ste tudi že nekaj brale o tem, da ko smo zelo žalostne, potrte ali brezupne, lahko možgane na nek način pretentamo. Vse je v tem, da nadzorujemo emocije in vsakič znova izberemo dobre. Dobesedno izberemo biti srečne, ljubljene, zadovoljne, izberemo to, da je vse dobro in tudi bo. Sliši se morda enostavno, a ni, ker so emocije ocean, poln vsega, in nadzorovati vodo je praktično nemogoče. Lahko pa jo vsaj usmerjamo.
Naletela sem na zanimivo psihološko razpravo, ki jo želim deliti z vami. Razprava o “protilomljivosti”, zelo zanimivem konceptu, ki je nastal nedolgo tega. Definicijo “protilomljivosti” je leta 2012 sestavil libanonski filozof Nassim Nicholas Taleb, ki je prvi pojasnil, da lahko izkoristimo “Črnega laboda”: tako je namreč opredelil negativni dogodek velikih razsežnosti, ki prizadene posameznika ali skupnost in nam v življenju pomeša vse karte ter na dan prinese vso našo krhkost. Kar se je seveda zgodilo s prihodom pandemije sedanje razsežnosti. A zelo podobno se zgodi tudi s smrtjo ljubljene osebe, boleznijo, poklicnim neuspehom.
Vsi se rodimo s pošteno dozo protilomljivosti. Kot otroci nenehno zapuščamo cono udobja, da bi raziskovali nove svetove, se ne bojimo ovir, ne bojimo se ideje o neuspehu in neznanem, pravzaprav nas vse skupaj zelo zanima. Ko odrastemo, postanemo boječi in najbrž je kriva tudi zamisel, da je dobro, če se gibljemo le na teritoriju, ki ga zelo poznamo. Mar ni slučajno tako, da je prav neznan teritorij tisti, ki zna skrivati najlepše zaklade? Obstaja pa dobra razlika med golim fantaziranjem in sprožanjem tistega pozitivnega mehanizma, ki sprošča lepe emocije ter pravo energijo. “Pretvarjanje” ali “as if”, kot ga imenujejo Angleži, je, da se potopimo v cilj, ki ga želimo doseči. S preučevanjem tega mentalnega mehanizma so psihologi ugotovili, da ga svetovni športniki redno uporabljajo: ko si denimo predstavljajo sebe na dirki, jasno vidijo, kako se soočajo c ciljem. Večina ljudi se vizualizira od zunaj, kot bi gledali film. Če pa uspemo narediti preobrat in sebe videti ter živeti od znotraj, smo sposobni začutiti te občutke, še preden se tega zavedamo. In to je ključ do resničnega uspeha.
Lahko torej rečemo, da sta v življenju potrebni dve lastnosti za uspeh: prožnost in protilomljivost.
Prožni so tisti, ki imajo moč premagati oviro in nadaljevati proti cilju. Protilomljiv človek pa spreminja perspektivo. Je športnik, ki se po poškodbi ne le povrne v formo, temveč tudi sprejme, da mu ta poškodba lahko spremeni življenje in odkrije nove, morda nepričakovane cilje. Zgodi se zato, ker svojih ranljivosti ne skriva niti pred sabo niti pred drugimi. In prav ta mehanizem mu omogoča, da gre še dlje: energija, ki jo je prej uporabil za obrambo pred strahom in napakami ali za zanikanje svojih meja, se sprosti in jo zdaj športnik uporabi za iskanje novih rešitev.
Vsak zlom, ki ga doživimo, je čudovita priložnost. Pred nami je nov začetek in hkrati konec; ta situacija zahteva reorganizacijo misli, a vedite, da vse to zmoremo. Vsak dan znova in ne glede na to, koliko črnih labodov je okoli nas.
