Pomlad prinaša prebujenje in poletje razigranost. Med eno in drugo sezono je tako, da v majhnih stvareh iščemo energijo in se morda, bolj kot kdajkoli prej, zavedamo, kako je pomembno ohraniti drobne radosti za velike dosežke. In prav tako veliko srečo. Ko smo se nazadnje pogovarjali doma o tem, kako smo se v tem obdobju spremenili, sem ugotovila, da bom celo pogrešala upočasnjene ritme življenja. Tiste dolge sprehode brez telefona in ure, dobre filme doma, toplo čokolado pozimi in kavo prav vedno, ob vsakem trenutku. Verjamem, da ima vsaka izmed nas svojo osebno listo sreče, a to je moja in morda, kdo ve, je celo podobna vaši. Rada verjamem, da nas združuje nevidna nit in da smo vse del istega kroga, zelo ženskega in še bolj čarovniškega.
Kupujem tulipane in vrtnice
Vse, kar je v pastelnih tonih, da postane moja kuhinja polna radosti. In veste, kaj mi je všeč? Da rože kupujem sebi, kot dokaz spoštovanja in trenutek nežnosti do svoje duše. Kar tako in brez posebnega razloga, saj je vsak dan odličen razlog za to, da naredimo nekaj zase.
Sedim na balkonu
Ker zdaj prihajajo dnevi, ko se spusti tista magična, zlata svetloba in se beli stoli obarvajo v rumeno in v zraku že slišim čričke. Imela bi še gugalnik, ki najbrž še pride, ker se že vidim, kako na stara leta sedim z odejo na nogah in najljubšo knjigo v naročju ter ugotavljam, da je vse na svojem mestu.
Pijem kavo
Po novem štirikrat na dan, ker mi je všeč, me drži gor, mi šepeta čarobne zgodbe in diši po življenju. Tista kava, ki mi je tolikokrat rešila rana jutra v službi ali temne noči, ko sem se vračala z vseh koncev sveta in komaj gledala. Ostaja ista, močna, pristna, pripoveduje o prijateljstvu in tem, da bo vedno ob meni. In to mi vzbuja občutek varnosti ter neskončne sreče.
Nalakiram si nohte
Mnogokrat s tisto rainbow manikiro, torej tako, da je vsak noht v drugi barvi, a vse so pastelne, ponovno, ker sem to jaz. In potem ugotavljam, ali je morda preveč zame, ker sem ujeta med mlečnimi odtenki in željo po fatalni ženski, ki je včasih zelo v meni, drugič zelo tuja. Z leti ugotoviš, da v sebi nosiš nešteto odtenkov in prav je tako.
Kupujem cvetlične obleke
V omari imam pravo zbirko dolgih ali midi oblek z rožami. Nekatere so orjaške, druge drobne in skoraj podeželske, a vse so tako noro moje. Vsakič, ko jih zagledam, pomislim na dopust in potem se kar ovijem v tiste volančke, privoščim si naramnice s pentljo in gol hrbet in vse je tako noro razigrano, kot vrtiljak s sladkorno peno in jaz imam, ponovno, samo dvanajst let.
In vse, prav vse je na svojem mestu.
