Drznem si reči, da sem v življenju opravila res veliko intervjujev. Včasih je tako, da ti intervju ogromno podari in si še en teden z glavo v oblakih, drugič ostaneš ravnodušen. Ko sem na ljubljanskem gradu srečala svetovno znanega fotografa Alana Gelatija, ki ima te dni prav na tej čudoviti lokaciji izjemno fotografsko razstavo z naslovom I shadow, sem pomislila, da bi se z veseljem prelevila v njegovo osebno turistično vodičko in ga peljala po Sloveniji. Očarljiv in zabaven, komunikativen in preprost, Alan ostaja izredno dostopen, kar zna biti pri fotografih njegovega kova prava redkost. Intervju sem opravila med gigantografijami Nicole Kidman, Cate Blanchett in Vogue naslovnicami, a v njegovih očeh so vsi ti neverjetni dosežki predvsem stvar pravega trenutka, odličnega pristopa in, sama dodajam, tankočutnega poznavanja človeške psihologije. Ker te Alan pogleda v oči, zazna in mu je v hipu jasno, kakšen boš pred fotoaparatom. Mimogrede, njegov ujame ne le podobe, temveč tudi dušo.
Alan, si zdaj prvič v Sloveniji?
Res je, ampak o Sloveniji sem veliko slišal in zdelo se mi je, da jo celo malo poznam. Žal že jutri potujem v Milano in potem v London, zato za ogled Ljubljane ne bo veliko časa, a mi je ta razstava na Ljubljanskem gradu noro všeč, narejena je z ljubeznijo in očaran sem nad fotografijami. Eno je, ko vidiš sliko v reviji in na formatu A4 ali A3, v reviji Vogue ali Harper’s Bazaar, in nekaj drugega, ko tako visijo na steni in postanejo žive. Pandemija me je prisilila iskati druge projekte in reorganizirati življenje, rad imam spremembe, ne maram monotonije, spremembe te potisnejo naprej, rasteš, raziskuješ nove stvari in sam postaneš boljši. Včasih sem bil povsem drugačen, danes se kar vržem.
Od manekenk do slavnih žensk, od sveta mode in lepote do Hollywooda … najbrž korak ni bil najbolj enostaven.
Res je. Področje mode in manekenk je v resnici zelo varno. Vse je pod nadzorom in od manekenke točno veš, kaj pričakovati, jo oblečeš, postaviš in bo brezhibna. Pri slavnih tega ni. Prisoten je predvsem psihološki faktor, da ti zaupajo, se odprejo, se vidijo v določeni zgodbi, ki na prvi pogled sploh ni njihova. In veš, kaj mi je bilo še najbolj všeč? Faktor večnosti, ki ga na začetku sploh nisem zaznal. Ko sem začel fotografirati slavne, sem se bal tega, da so stvari popolnoma nenadzorovane, bal sem se predvsem rezultata. In potem me je prešinilo: manekenke pridejo in gredo, v modni industriji so potrošni material, igralke pa ostanejo za vekomaj. Če sem denimo ovekovečil Nicole Kidman pred desetimi leti, je to del zgodovine in ženske, ki je in bo pustila pečat. Ko sva se pogovarjala, sem ji rekel, da sem bil nekoč natakar v Londonu, ona pa je odvrnila, da je bila natakarica v Los Angelesu. Te zgodbe so neprecenljive, zelo intimne, osebne in po svoje neverjetne. Všeč mi je misel, da ko mene več ne bo, ostanejo slike, za vedno.
Koliko fotografija ujame osebnost tistega, ki je na njej?
Vse je odvisno od fotografa. Na setu je običajno veliko ljudi, ki spremljajo slavne, pred fotoaparatom pa je le ena oseba. Včasih je tako, da se ji zelo mudi in imaš na razpolago pol ure, drugič si v njeni družbi kar nekaj časa. Ampak sem potrpežljiv in imamo dobro lastnost, da zelo hitro postavim kontakt in ujamem psihološko noto, potem padejo maske, smo vsi normalni in običajno nastanejo tudi najlepše fotografije. Najbolj pomembno je, da si pristen, da si to, kar si, saj le tako lahko ujameš njihovo esenco. Denimo Cate Blanchett sem fotografiral kar doma, v dnevni sobi, bila je visoko noseča in mi je vrata odprla v pižami. Nastal je nesporazum z uro in prišel sem uro prej, a je bila zelo prijazna, spustila me je v hišo in sem zajtrkoval kar z njeno družino, z otrokom v naročju, kot bi bila stara prijatelja. No, to je neprecenljivo in neverjetno.
Zakaj si postal fotograf?
Resnica je, da sem bil v mladih letih vedno zadnji v družbi, želel sem si priti v lokale in nikakor mi ni uspevalo. Zato sem postal prijatelj fotografa, ki je imel vstop povsod in tako sem tudi prvič spoznal modno fotografijo. Bila mi je všeč, začela me je zanimati in zdelo se mi je, da je bila zame že od samega začetka izziv. Predvsem so mi agencije dostavljale dekleta, ki resnično niso bila lepa, saj te tako testirajo, ali boš iz grdega račka znal narediti laboda ali ne. Toliko sem vrtel in premikal tiste luči, da je vsaka postala čudovita ženska, prava diva. Vsi so bili osupli in tako se je začelo. Zaslužki so bili visoki, zato sem se tudi odločil za fotografsko šolo, nakar sem šel v London in ostalo je zgodovina …
Kakšen je danes svet mode?
Vse se je spremenilo. Ni več top modelov, tudi sanje so se spremenile in prav tako trg, komunikacija, vse. Pomembno je ujeti trenutke, živeti tukaj in zdaj, stil fotografiranja je danes drugi svet, vse je minimalistično, dober stajling sploh ni pomemben, pomembna je svetloba, naraven izgled. Veliko svetovnih fotografov je imelo svoj stil, a danes tega ni več … Vsi živimo v istem valu in smo se prilagodili, kar je značilno za modo, ki se neprestano spreminja. Tudi dekleta so se: danes je lahko manekenka dobesedno vsaka. Ni nujno, da je brezhibna, ženske pred objektivom so mnogokrat povsem normalne, curvy, vsakdanje, a to mi je všeč, da so se te sanje spremenile, ker tiste stare, brezhibne, so povzročale veliko trpljenja. Super lepa in perfektna ženska ne obstaja in tako je tudi prav.
Kaj ti je pri svojem delu najbolj všeč?
V tem trenutku prav faktor presenečenja in tega, da nikoli ne vem, kam me bo peljala pot. Slikali smo kopalke na Rdečem trgu v Moskvi in mislil sem že, da nas bodo zaprli. Ampak nastale so čudovite fotografije, kar tako, slučajno, skoraj za šalo. Včasih iščeš nove, drugačne lokacije zato, da ne bi bil banalen, zato se lahko znajdeš v čudni situaciji in na tebi je, da vse skupaj razviješ tako, kot se spodobi.
Katera ženska je v tebi pustila največji pečat?
Cate Blanchett, nedvomno, ker je ista v privatnem življenju ali na velikem platnu. Nima mask, pozna se, da je Avstralka, kot Nicole Kidman. Običajno je ekipa okoli slavnih, ki zna zelo komplicirati in zagreniti življenje, oni pa so preprosti ljudje.
Kdaj nastane najboljša fotografija?
V mojem primeru je najboljša fotografija tista, ki je nastala zaradi napake. Nekaj sem po pomoti premaknil, narobe nastavil luč, manekenki odrezal glavo, ujel napačno senco. Potem pogledam fotografijo in ugotovim, da ima dušo, da pove zgodbo, je drugačna, inovativna, posebna. To je zame uspela fotografija, ki morda ni ravno po standardih, a je večna zaradi napake. In zanimivo, kako se potem napaka spremeni v adut in vse je postavljeno na glavo.
Obraz, obleka, krajina … vsi smo fizično in vizualno le odsevi svetlobe …
Alan Gelati
Če imate čas, vas toplo vabim, da si razstavo ogledate v miru. I shadow bo na ogled na Ljubljanskem gradu do 29. avgusta.
