Pravijo, da so leta le številka in da številke niso tukaj zato, da bi nas vlekle nazaj ali onemogočale stvari, ki si jih želimo početi. Morda so leta neke vrste mejnik, včasih cilj, ki nas spomni, da smo lahko vedno najboljša verzija sebe. Upočasniti ritem življenja in zajeti sapo, sredi vročega poletja, ni samo nujno potrebno, temveč ključno zato, da ostanemo mentalno zdravi. Nekoč mi je prijatelj rekel:
Tvoja leta so pač tvoja leta, podobno kot je tvoje življenje samo tvoje življenje …
In potem sem pomislila, da ne bi rada spremenila svojega čarobnega, edinstvenega potovanja samo zato, da bi ga prilagodila drugim. Ker to je moja pot in bog ve, kam me bo peljala.
Včasih pomislim, da bi najraje živela na angleškem vrtu, morda imam zato tako rada rože in njihovo sporočilo. Če pa je vse skupaj objeto z belo, toliko bolje. Težko verjamem, da nismo bitja, globoko povezana z estetiko, saj nas znajo lepe stvari tako neverjetno dvigniti in nam podarjajo popolnost, ki jo marsikdaj iščemo in včasih težko najdemo. In seveda je ta popolnost samo v nas, kot skriti zaklad, ki globoko v srcu samo čaka, da pride na dan. Ko smo preveč osredotočeni na svet in premalo nase, vse skupaj spregledamo, vedno v prepričanju, da je naša osebna sreča odvisna od drugih, od materialnih stvari, izkušenj, ljudi, in resnično pozabimo, da je in vedno bo v nas. Če nas po eni strani to morda potolaži, nas po drugi prestraši: lažje je iskati pri sosedu kot v sebi, kajne?
A julij je zame tudi to, da se večkrat ustavim in še večkrat zavem, kako sem srečna. Kako je vse tam, kjer mora biti, in kako so dnevi dovolj dolgi zato, da preberem knjigo, pospravim stanovanje, naberem rože, se dolgo tuširam z najljubšim milom in zvečer celo štejem zvezde. Vsakič znova se mi zdi, da jih je vedno več ali pa je le tako, da rastejo skupaj z mojimi leti in postajajo vse bolj bleščeče. Pustijo sled na nebu in v meni, jaz pa pridno opazujem to nočno, skrivnostno dogajanje, vse bolj pozorna na signale, ki jih pušča Vesolje, in vse bolj prepričana, da je prav čudovito ostati tukaj in zdaj. Morda je poletje tako čarobno tudi zato, ker zna iskati in najti punčko v vseh nas, tisto najbolj igrivo, srečno in polno mehurčkov, ki noro skakljajo povsod in jih je res nemogoče ustaviti. In potem se obrnem, zagledam Sofio s kolebnico v barvah mavrice in vidim sebe. Točno tukaj in točno zdaj.
Zato sem na začetku julija sestavila seznam stvari, ki jih lahko naredim prav tako in vem, da me bodo noro osrečile. Kdo ve, morda lahko celo delimo srečo in se boste zato tudi same znašle v njih.
- Enkrat na teden nabavim sveže rože za kuhinjo in stanovanje, če pa je prevroče, postavim na vidno mesto umetne rože, ki izgledajo kot prave. Skrivnost? Stuširam jih s šamponom in potem osvežim z rahlim parfumom tako, da doma diši po pomladi.
- Prižgem sveče zase, ker me pomirijo in imajo tisto mehko, čarobno svetlobo, ki me naredi srečno. Ne varčujem: sveče niso le za pozimi, ne vem, od kod to prepričanje, sveče so za vedno.
- Planiram dopust in še vedno dobro ne vem, kam bom lahko šla. Morda nikamor, a nič zato. Zagledala sem se v mini križarjenje po Novi Angliji, si mislite? Vem, na drugem koncu sveta in prej ali slej grem. Do takrat se bom pozanimala o vseh krajih, tako da bom super pripravljena.
- Govorim manj, včasih prav nič. Zakaj? Ker tako bolje slišim in hkrati počivam. Možgane imam “na off” in so mi tako noro hvaležni. Tudi sama se bolje počutim, ta terapija tišine dobro dene in je odlična zato, da še bolj cenimo moč besede. Poskusite.
- Kuham za ljudi. Katere? Ni važno. Te dni je hiša polna prijateljev, ki pridejo in gredo. In povsod odmeva otroški smeh. Ko sem bila majhna, tega ni bilo, ker smo bili z družino neprestano vpeti med Slovenijo in Italijo, zato sem prijatelje poleti pozabila, septembra pa sem jih znova našla. Všeč mi je, da ima Sofia možnost druženja tudi zdaj, ko so pred nami najlepši meseci, in me več ne skrbi, kako sem naličena. Ta lahkotnost me poboža po duši in odprtost mi omogoča, da sprejmem tudi tisto, česar ne poznam, in predvsem tisto, kar mi je morda manj všeč.
Za konec še majhna stvar, ki sem se jo naučila od Sofie. V trgovini je kupila manjši kozarec s pokrovom, tisti najbolj preprost za marmelado. Napisala je goro lepih stavkov na male, barvite lističe, pozitivne misli, vmes tudi kakšno vprašanje; liste je zavila in zaprla z malim trakom tako, da izgledajo kot mini pergamenti. Pravi, da ima eno misel za vsako jutro, da se zbudi in takoj pomisli na nekaj dobrega. Tako imamo zdaj, drage moje, sredi kuhinje, poleg rož našo zelo osebno, družinsko vazo dobrega. In že pogled nanjo sproži v meni eksplozijo zvezd.
