Poletni utrinki pod luno

Morda je res, da je poletje najbolj lahkotna sezona, ki pozna jezik neskončnosti. Uporablja čarobne besede za svoje uroke in nas pusti nekoliko lažje, zaljubljene, močnejše. Poleti se le povzpnemo na goro, tečemo proti morju, pridemo do svetilnika, pozabimo na čas in se nekje na robu zemlje dotaknemo obzorja. Ker je vse mogoče in tako noro živo, kot glasni črički, ki spremljajo moje dneve in pripovedujejo smešne zgodbe o življenju okoli njih. Stvar perspektive in zavedanja, ker nisem več prepričana, da obstaja samo ena resnica, en svet, en pogled na našo lepo zemljo. Kdo ve. Čarovnica v meni dviguje vprašanja in zahteva, da se takrat, ko vsi spijo, odenem v žametni plašč in raziščem svojo pravo naravo. Takrat postane vse drugače, na robu nove dimenzije, ki je bila včasih nevarna, a je danes postala še bolj privlačna.

In častim luno, ker v njej vidim sebe, mati, sestro in ljubimko. Je moja svetovalka, sorodna duša in mučenica. Sledi mojim ciklom, vpliva na moje plime in oseke, vodi mojo ženstvenost. Sem njena svečenica, nosim njen bel, lesketajoč plašč, dvignem kozarec rumenega vina, ko njen obraz postane čudovito okrogel. Sem deklica, ki se, ko je spet mlada, zatakne v mesec in je obrnjena proti zahodu. Sem stara ženska, ki počiva v njej, ko začne bledeti proti vzhodu. Sem najtemnejša noč, ko postane črno, in čarovniška, ko neha razsvetljevati nebo in svoje hčere.

In ob vsakem poletju se ponovno naučim ljubiti. Naučim se harmonije in jo iščem kot prepovedan cilj. Naučim se, da se vse, kar v življenju dam, spremeni v prejeto. Naučim se, da se škoda, ki jo naredim, spremeni v bolečino, za katero bom morala plačati. Naučim se delati napake in znova vstajati. Ko je sonce nizko na nebu in se pripravlja za skok v morje, postanem ponovno živa, tako hvaležna za vse barve, ki me obkrožajo, in ljudi, ki me branijo. In seveda, se odlično branim tudi sama, a tu in tam je prav dobro, ko naletiš na princa, ki bo na vsak način poskrbel zate in prav tako na vsak način zaščitil padce, da bodo nekoliko bolj znosni, manj boleči, a še vedno zelo smiselni.

Daleč od mojega ljubega gozda zagledam neskončno morje in zdi se mi, da je polno skrivnosti, nežnih poljubov in pristnih objemov, polno zgodb, ki so jih mnogi pripovedovali pred menoj in ostajajo tukaj, nekoliko ujete v času, mirne in z globoko vsebino. Ne bi se čudila, če bi mi daleč na skali pomahala morska deklica in me vabila v svoj nevaren objem. In kdo ve, morda bi celo šla. A potem bi pogrešala ljuba drevesa, ki jih prepoznam kot svoje zatočišče, svojo trdnjavo. Vsakič, ko jočem, so prav drevesa tista, ki mi obrišejo solze z rahlim dotikom srca. Ko sem utrujena, so njihova debla čudovita opora, njihova limfa je simbol nenehnega pretoka krvi, ki teče v meni in se nikoli ne ustavi. Jaz sem koča duše, kamor se zatečem, ko dež pada premočno in veter odnaša listja s poti.

Ker je življenje ravnovesje, predvsem med tem, kar si, in tem, kar želiš biti.