Včasih je potrebno samo to, da ponovno izberemo

Najbrž drži, da je moja najljubša stvar pri poletju svetloba. Ste jo opazili? Zdi se mi, da ima nešteto odtenkov, najlepša pa je tik pred zahodom, ko čarobno in z zlatim prahom zasije povsod. Seveda se čez dan zgodi tudi lepo sonce, ki poljublja kožo in poboža pege, nakar zvezdna svetloba, ki magično obarva žametno nebo … in potem tudi sama postaneš zvezdnati prah. Poletje je čas počasnega življenja, ko začutiš prav vsak korak na pesku in sonce pride do kosti, ostane v srcu, te ohranja pri življenju, ti da vedeti, kako zelo smo odvisni od vsega tega. Vse, kar je čez leto pozabljeno, postane zdaj resnica. In tudi nova možnost. To je moč poletja. To je njena neotipljiva čarovnija in glasnost, ki spominja na čričke, ima svojo melodijo in zna zapeti na ves glas. Če dobro poslušaš, se ti odpre svet in zna biti tako privlačen, da ni poti nazaj.

Poletje je kot zaustavljen trenutek in nepričakovan nasmeh. Je iskrica v očeh in skrita želja, da bi kopalke trajale za vekomaj, in tudi tista zagorela koža, ki vedno diši po dopustu in jo potem sredi septembra čudežno izgubimo, kar nas žalosti in nam hkrati daje vedeti, da je pred nami jesen, prav tako čarobna in magična. Pomlad je nežna in eterična, jesen je briljantna s strastjo, zima pa zastekljena v zamolčanem čudenju … A poletje ima svoje čare in skrivnosti. Kot bi se narava noro prebudila in nam dala vedeti, da imamo vedno še eno možnost, eno pot, eno dodatno resnico. Včasih je potrebno samo to, da ponovno izberemo.

• 

• 

• 

• 

Vsako potovanje se začne z enim korakom, mar ne? In tako tudi moje. Vsakič znova se ga veselim, čeprav marsikdaj ne vem, kakšen je cilj, a pomembna je pot. In medtem ko hodim, uživam. Zaznam prav vse: jagode, obdane s kristalnim sladkorjem, bledo rumeno limonado, ki jo srkam skozi črtasto slamico, parado mavričnih brisač za bazen, pregrnjenih čez ograje, da se posušijo na soncu, kapljice rose, ki visijo na travi kot čarobna pajkova mreža, divje rože in balon, ki je pravkar pobegnil, kot bi na nebu mahal v slovo. Družbo mi dela prijateljica iz otroštva, ki je tudi to poletje potrdila, kako je čas relativen, razdalja nepomembna, midve ujete v času, ki ga zdaj ni več, a brez nostalgije, obe mami, obe na svoji življenjski poti. Ampak da, nekatere stvari so le večne.

Če bi danes v potovalko lahko pospravila le stvari, ki so mi najbolj pri srcu, bi vzela dobro knjigo, letalsko vozovnico za kraj, ki bi ga rada obiskala, natikače in mešanico najljubše kave. Ne vem sicer, kam bi stlačila družino in psa, a prav gotovo ne bi šla brez njih. Zato mi je poletje tako dragoceno, ker vseeno omogoča trenutke samote, ko se proti večeru vse umiri in so misli kristalno jasne. Zdi se ti, da točno veš, kam si namenjen in zelo dobro veš tudi kaj pride, kot ne bi bilo več presenečenj. In zato uživam, prav vsak trenutek v dnevu, kot bi bil zadnji, deloma tudi zato, ker je ta julij kar zdrsnil stran in je tukaj že nov mesec, a nisem žalostna. Pravzaprav nasprotno, veselim se vsega, kar bo, in tistega, kar je bilo, saj brez te čudežne potovalke sanj, izkušenj in sprememb ne bi bila jaz.

In potem zadiham, na novo, zajamem sapo in se nasmejem. Sonce še enkrat skoči v vodo in jaz za njim.

PS: za tiste, ki vas zanima: torba Ecosusi, super mehka, praktična in dovolj velika za dokumente, pc, knjige in zvezke … Na strani najdete še veliko več, vaša koda za 20 % popust je LORELLAFLEGO.