Poletje mi je všeč iz več razlogov in če bi jih začela naštevati, bi postal ta članek neskončno dolg. Zanimivo, kako sem bila včasih samo in izključno “poletno dekle”, a leta so me pripeljala k temu, da sem začela zelo močno ceniti vse sezone in prav v vsaki vidim nekaj posebnega. A poletje ima v mojem mestu poseben prostor, ker je sezona lahkotnosti in neobremenjenosti, ko imam skozi misli na paši in nešteto knjig na nočni omarici. In všeč mi je tudi to, da lahko potujem z nekaj majic s kratkimi rokavi, kratkimi hlačami in nekaj oblek, ki imajo nujno rože ali čipko. Prav pred kratkim sem ugotavljala, da imam na nogah skozi ene in iste natikače, tudi zato, ker sem še najraje bosa. Oče bi rekel, da je to navada iz Afrike, globoko v meni, nikoli nisem marala čevljev, čeprav jih zbiram, zanimivo, a najbrž je to še en način, da potisnem na stran stvari, ki so dejansko pomembne, in se osredotočim na to nevarno kopičenje, ki ne pelje nikamor.
Moji dnevi so zdaj prežeti z zavezanostjo, da iz hvaležnosti naredim vsakodnevno razpoloženje in dobesedno vadim prijaznost do ljudi, ki jih sploh ne poznam; še vedno me preseneti, ko vidim, kako iskrena in enostavna prijaznost pusti neznance popolnoma presenečene in zaintrigirane. In te dni vadim tudi zavest, da nič ni moje, saj je vse darilo, skupno in naše. Da ne maram tarnanja, je bilo jasno že od malih nog; prepričana sem, da otroci skozi čas znajo razviti zelo posebne antene za tiste, ki širijo slabo energijo. Včasih nas življenje goljufa, da si vse skupaj izmišljujemo, v nekaj primerih pa te antene le ostanejo in nas tudi v odraslih letih zaščitijo pred nepotrebnim. Hvaležna sem, da jih imam in da lahko hitro odkorakam takrat, ko na tilniku začutim mravljince. Morda se temu reče tudi ženska intuicija, morda pa je le kombinacija več faktorjev, kdo ve.
Če me je poletje česa naučilo, potem je to misel, da se prav vsak dan lahko nasmejem brez razloga, kar tako, ker mi sonce poljublja čelo in imam vedno rdeča ramena, ker se v rumenih kopalkah počutim kot Wonder Woman in imam v sebi še vedno 20 let, ker se iz vsake situacije, tudi iz tiste najslabše, najbolj naporne, najbolj čudaške, lahko naučim nekaj novega. In da, seveda so neprijetne stvari, a nanje gledam tako, kot bi bile čudovite rane, skozi katere bo kasneje zasijala svetloba, in prav te rane mi bodo omogočale, da bom življenje znala gledati iz mnogo zornih kotov, da bom dobila neko širino, ki je nujno potrebna za notranjo rast. Ne bom govorila o tem, koliko slabih dni je napolnilo moje srce, ker sem potrebovala veliko časa zato, da sem ga pridno, redno in strpno spraznila. Kar želim povedati, je, da se v življenju stvari zgodijo, dobre in slabe, na nas pa je, kako se bomo odzvali.
In zdaj je jutro. Nov dan in nov začetek, zelo spominja na svetlozelen dnevnik s punčko in rožami, ki ga je Sofia včeraj kupila na otoku Tenerife. Ima prazne strani, tu in tam kakšen citat, ki te spomni, kako je pomembno živeti, ne samo biti, temveč prav živeti – čutiti, razmišljati, dihati, včasih vse pustiti in se zaviti v prosojen oblak, iti visoko na nebo in občudovati, kar imamo. Strinjam se, ni vedno enostavno, a morda je sreča tudi osebna, notranja vaja, ki jo lahko opravimo vsak dan, brez izjem. Ne bom modrovala s tem, da je življenje eno, ker to vemo, a zanimivo, kako se včasih obnašamo, kot bi imeli neskončno dni, ur in minut, da jih s tako brezbrižnostjo potrošimo za stvari ali ljudi, ki si v resnici ne zaslužijo niti sekunde našega dragocenega časa.
Maham vam, naj bodo moje misli tudi vaše: zadovoljstvo na prvem mestu, sreča vedno in povsod, prijaznost je nujno potrebna. In potem še čas, da zaznamo prav vse, kar je pomembno, in opustimo vse, kar je nepotrebno. Povem vam: poletje je čas za vse to, da končno spustimo nahrbtnike s kamni in izberemo novo pot.
***Za vse, ki vas zanima: kopalke Reserved, bluza Massimo Dutti
