Malo nežnosti ne škodi in če smo ženske, no, potem je že skoraj nujno potrebna. Danes me navdihuje prav to: dejstvo, da sem ženska, in zato je prav normalno, če potrebujem pomoč z vrečkami v trgovini, če mi morda kakšen gentleman odstopi parkirno mesto (vem, vem, znanstvena fantastika) ter če tu in tam dobim, kar tako, šopek vrtnic. Želim si gledati na življenje skozi roza lečo, ki vse skupaj omili, kot bi bila v večnem lunaparku, kjer je pomembna le zabava. In sama grem prav visoko, z ogromno sladkorno peno v roki in nasmehom do ušes, imam krilo, ki noro plapola v vetru in sem svobodna, kot še nikoli. Takšen naj bo začetek septembra za vse nas, predvsem svoboden.
Objem.
