Vse je eno

Kako simbolična je gugalnica, ki te pelje enkrat visoko gor in drugič dol, prav tako kot življenje. In kako lepo je začutiti zrak na obrazu, ki te nežno poboža in podarja mir. Nizko sonce me objame in brez besed pove, da bo vse dobro. Na dan, ko praznujem Mabona, keltskega boga svetlobe, opomnika ravnovesja in harmonije, vem, da sem točno tam, kjer moram biti. Ko v življenju začneš novo poglavje, je najbrž tako, da ga preprosto začutiš, ko k tebi prihaja kot neokrnjen list dnevnika in nestrpno čaka na mnogo zgodb.  Danes slavim točko enotnosti med svetlobo in temo, ognjem in vodo, med tem, kar sem, in tem, kar želim biti. Vse je eno.

• 

• 

S hvaležnostjo objamem življenje in vse krajše dneve, ki v sebi že nosijo semena zime. Nizka, čarobna jutranja svetloba me spomni, da bo kmalu narava počivala in okoli mene se bo vse umirilo. Tista neverjetno lepa tišina, ki zdaj že diši po rdečem listju, kasneje po lahkem snegu, zna priti do dna duše, lahkotno najde srce in se tam usidra, kot čudovita čarovnija. Zdaj vem, da je tam njeno mesto. Notranjost in zunanjost sta povezani in marsikdaj je tako, da te rdeče niti sploh ne vidimo, a to še ne pomeni, da ne obstaja. V nas je vse voda, tekoče, fluidno, v gibanju. Vse je spremenljivo in neotipljivo, kot zrak, ki nas obkroža, esenca parfuma, ki ga obožujemo, cvetoče polje, ki ga zaznamo tudi z zaprtimi očmi.

• 

In to zibanje gor in dol me pomirja. Morda so v meni še dobro skriti otroški spomini, ko sem na zelo podoben način zlezla na gugalnico na vrtu šole in se zibala do onemoglosti, dokler ni punčka Dunja nekega dne padla in so nam jo zato odstranili. V meni je še živ tisti občutek jeze in žalosti, ko ti vzamejo nekaj, kar je bilo preprosto tvoje, kar bi moralo biti tam za vedno, kar je bilo, da, samoumevno. In kdo ve, morda sem prav takrat začela razmišljati o tem, da je treba stvari živeti na polno in do konca, ker v resnici niso nikoli samoumevne, včasih pridejo in potem puf, kar tako izginejo in prav nič ne pomaga, da bi še malo ostale pri tebi. Podobno velja za ljudi, sploh za tiste, ki krojijo našo usodo ali poskrbijo, da je vsakdan nekoliko lažji; ne samo, da jih moramo ceniti, negovati in ljubiti, temveč jim moramo tudi nakloniti čas prijateljstva, da nikoli ne pozabijo, kako so pravzaprav pomembni.

Danes, ko slavim naravo in vsa semena, ki jih bom postavila v zemljo zato, da vzklijejo spomladi in mi prinesejo čarobne barve, vonjave in oblike vesolja, štejem s hvaležnostjo vsako stvar, ki jo imam in je po posebnih, navadnih ali magičnih poteh prišla do mene. Drage čarovnice in čudovite ženske, nikar ne pozabimo na moč, ki jo imamo, in na življenje, ki je tako dragoceno. Vem, da ima ogromno odtenkov, in vem, da ni vedno v mavrici, pa vendar. Brez teme ni zvezd in brez dežja tudi mavrice ne bi videli. Zato vam predlagam, da se tu in tam le ustavite, samo opazujete in na koncu ugotovite, da je vse skupaj pravzaprav neverjetno.