Moja čarobna jesen z magičnimi barvami

Najbolj markantna letna časa sta nedvomno poletje in zima, ki pa sta v svoji brezhibnosti popolna predvsem zaradi pomladi in jeseni, ki nas harmonično in z ljubeznijo spremljata na poti življenja. In prav jesen, s svojimi divjimi barvami, vonju po kostanju in topli kavi, neskončnimi prizori čudovite narave, ki se neprestano spreminja, je sezona za dušo. Letos še posebej uživam v objemu svoje terase in sama s seboj: pospravljam misli, prebiram knjige, pišem dnevnik in lovim trenutke miru in sreče, ki znajo priti do dna srca. Obkrožena z rumenim, rdečim in rjavim listjem, ki počasi začenja šumeti, se zgubljam v ritmu življenja in naštevam vse majhne, velike stvari, ki me naredijo srečno.

Običajno govorimo o spomladanski utrujenosti, a tudi jesen ima svoje značilnosti. Po poletju ostaja koža rahlo zagorela in vedno imam občutek, da je v vseh nas še veliko sonca, zato je še kako pomembno, da ga negujemo in varujemo vse tja do konca zime. Veliko je aktivnosti, ki si jih lahko privoščimo v tem trenutku in veliko lahko naredimo zase. Jesen je pravzaprav čas umiranja in prebujanja hkrati, ko v sebi najdemo zelo čarobno svetlobo. Padajoče listje, ki ga zdaj opazujemo povsod, je odlična priložnost, da tudi sami položimo na mizo pomisleke, dogodke in čustva, ki so še kako globoko usidrana. To nam bo v resnici pokazalo smer in pot, pomagalo nam bo “obrezovati” notranje veje, tudi tiste, ki jih ne moremo ali ne znamo več hraniti, a od nas vseeno zahtevajo veliko energije.

Z nevidnimi škarjami v roki in nasmehom na obrazu, letos s posebnim veseljem pozdravljam jesen in vse lepe trenutke, ki še pridejo. Režem in odstranim nepotrebno, si vzamem veliko časa za stvari, ki me naredijo noro živo in divjo. Ko poslušam svojo žensko intuicijo, vem, da sem na pravi poti in nikoli nisem sama. Vodijo me ostre antene, ki nikoli ne zgrešijo. Jesen je torej čas za veliko lepega in pomembnega, moj osebni seznam pa je morda nekoliko drugačen, a vseeno mislim, da si delimo kar nekaj skupnih trenutkov.

• Jesen je čas za ušesa in oči. Okoli nas se vse spreminja in ta edinstvena simfonija barv od nas zahteva le eno: ustavimo se, brez slabe vesti. Zaostrimo vse čute in poskusimo živeti v skladu z naravo, ki nam bo vedno pokazala pot.
• Privoščimo si aktualno hrano. Lokalna zelenjava, čudovite in zdrave buče, dišeče gobe, so postale moja najljubša prehrana. In zanimivo, kako so si celo barve skladne, kar ni zanemarljivo. Hrana je namreč pomembna tudi za oko, všeč mi je, ko je na krožniku vse lepo.
• Branje, branje, branje. Včasih je bilo le poletje čas za knjige, revije in literaturo, ki sem jo celo leto pridno dajala na stran, v pričakovanju “pravega časa”. Pravi čas je tudi zdaj in zdi se mi, da je jeseni duša še bolj odprta.
• Kava zame. Je obred, ki postavi vse na svoje mesto, in zanimivo, da je zanjo vedno čas. Včasih je črna, drugič z mlekom, trejič kratka, včasih se celo popoldne sprehajam po hiši s šalico v roki in četudi se je ohladila, je še vedno moja, pomirjujoča, dišeča in vedno tam, ko jo potrebujem.
• Spanje in mir. Na podzavestni ravni doživljamo jeseni zelo veliko spremembo, ki od nas zahteva ogromno energije. Na fizični ravni se poskušamo prilagoditi različnim vremenskim spremembam in veliko pogosteje spimo, saj se morajo naša jetra ponovno nasičiti s kisikom in filtrirati dobro kri. To pomeni, da je spanec dobrodošel in prav nič čudnega ni, če si po kosilu vzamemo pol ure časa in zlezemo kar pod odejo. Povem vam: balzam za dušo.

Obožujem jesen, ker je po svoje magična. Je topel objem volnene jope, ki te bo vedno rešila pred mrazom. Je vonj svežega lesa, ki poka v kaminu. Je čas, ki teče počasneje, in tema, ki te preseneti pozno popoldne. A ko zvečer ujameš zvezde, veš, da je vse na svojem mestu.