Postaviti sebe na prvo mesto je približno tako, kot bi začeli ljubezenski odnos s samim seboj. Potrebni so čas, trud, delo, potrpežljivost, predanost in odločnost. Pomembno pa je, da se boste na koncu znašli na povsem drugem planetu, ker se boste naučili slediti svoji sreči, kar pomeni, da vam bo končno vesolje odprlo vrata tam, kjer so bile prej samo stene. Slišati je dobro, kajne?
Postaviti sebe na prvo mesto je zdrava, uporabna in nujna navada. Uresničevanje takšne umetnosti ne pomeni biti sebičen, daleč od tega, kajti ljubiti osebo, ki jo vsako jutro zagledamo v ogledalu, brez izgovorov, omejitev ali dvomov, pomeni le eno: da znamo skrbeti zase, vlagati v svoje osebno dobro in cenimo kakovost življenja. Ko dobro skrbimo zase in se zaljubimo tudi v svoje najbolj temačne ali neprijetne kotičke, potem lahko drugim ponudimo najboljšo različico sebe. Ta “me time” o katerem se danes toliko govori, je nujno potreben zato, da rahlo ustavimo čas in se lotimo dela na sebi, ne za druge, temveč zase. Zame gre za dragocene trenutke, ki jih najraje preživim doma, v miru, tišini, spokojnosti, včasih z dobro hrano, drugič s kavo, včasih s kozarcem noro sladkega vina, drugič s čajem, ki močno diši po cimetu. Takrat berem, pišem, razmišljam in sem, z eno besedo, Jaz.
Moja agenda je bila leta in leta polna obveznosti. S časom so se rahlo spremenile, predvsem pa so se spremenile moje prioritete. Biti mama je naredilo svoje, a rekla bi predvsem, da sem začela življenje jemati drugače, kot skledo, polno dobrega, ki pa ne traja za vekomaj, a le v smislu, da si moram vzeti čas za dobrote, tudi zato, da lahko potem pridejo druge, nove in vedno sveže. Moj um in volja sta še vedno zbegana, da ne bo pomote, neprestano slišim glasove »moram narediti to ali ono«, »od mene pričakujejo več«, »to moram narediti za to osebo« in sem marsikdaj zvečer tako utrujena od vsega, da se kar zgrudim. Kar me naredi še dodatno žalostno, je to, da sploh ne vem, kako je minil dan, zbudila sem se zjutraj, se najbrž namazala in hop, tukaj je že večer s pižamo in pripravljanje torbe za v šolo. Na ta način izgubimo vso energijo, identiteto, želje in celo samopodobo. Dejstvo je, da pogosto sprejmemo ta stališča, ne da bi o tem razmišljali, zdi se nam, da je tako prav, povrh vsega pa nam družba nabija občutek krivde. Vsi so pred nami, če pa me same pridemo na vrsto, ok, drugače je tudi prav. Pa ni.
Osebno mi zelo pomaga, da je svet, v katerem živim, poln lepih predmetov, z dušo, zgodbo in zgodovino, ki tvorijo prijazno okolje. Rezultat tega je, da v kolikor mi je hudo ali nevšečno denimo v službi, vedno vem, da bom doma našla vse, kar potrebujem za notranji mir. In če me že nihče ne vpraša “Kako si?” in ga dejansko odgovor tudi zanima, no, potem se vprašam sama, kar tako, nepričakovano in pred ogledalom. Odgovori so različni in to je prav psihološka vaja, ki vam jo toplo priporočam. Marsikdaj imam občutek, da se v ogledalu odseva povsem druga osebnost, ki še kako potrebuje mir, tišino in počitek, prav nič ni “naspidirana” in še manj željna, da bi izpolnila vse obveznosti v agendi. To mi je všeč, super je vedeti, da smo vedno mi tisti, ki izberemo, kako se bomo odzvali na svet, ki nas obkroža, na zahteve, ki so mnogokrat predstavljene kot nujne, a sploh niso, in na ljudi, ki jih morda prav ne potrebujemo.
Tako da, drage moje, tudi danes dvigujem čudovit kozarec in nazdravljam sebi, življenju in jeseni.
PS: Steklarna Rogaška ima čudovit program izdelkov za vsak dan in posebne priložnosti, če vam je karkoli všeč, vam pustim kodo LORELLA10 za 10 % popust do 31. oktobra. Objem.
