V službi, s prijatelji ali s partnerjem: veliko je trenutkov, v katerih se hitro zgodi, da se počutimo neustrezno, ker imamo občutek, da so vsi bolj pripravljeni, budni, zadovoljni, uspešni, dovzetni. V resnici je to daleč od resnice, saj običajno delamo napačne primerjave ali zamenjamo samozavest drugih za nekaj nedosegljivega, v resnici pa zna biti, da gre le za masko. Ah, te maske, pa ne kirurške, kolikokrat nas zaščitijo in pridejo prav? In potem se zgodi, da se z masko poistovetimo ter pozabimo, kdo smo.
Na delovnem mestu je lahko konkurenca zelo nezdrava in nas na koncu dneva pušča utrujene, žalostne in povrh vsega še z občutkom, da smo izgubile kakšno “še kako pomembno” bitko. Vsak dan se primerjamo s sodelavci, jih jemljemo za zgled in se ne počutimo na isti ravni kot oni. Sprašujemo se “Kako si lahko tako aktiven ob tem jutranjem času?” ali »Kako ste dobili to briljantno idejo? Nikoli mi ne bi prišlo na misel.” Drage moje, samo stran od tovrstnega razmišljanja. Najprej je treba povedati in razumeti, da ima prav vsak izmed nas vrhunske trenutke, težava je le v tem, da jih ne zaznamo. Tako noro tečemo za ciljem, da prav pozabimo na pomembnost poti; in ne le to, saj se tudi ne nagradimo. Pomislite tudi na to, da ima vsak človek svoj bioritem in navade; denimo če se same zjutraj težje odpravite v službo, medtem ko je kolegica živahna in energična že ob sedmih, zna biti, da bo že v zgodnjih popoldanskih urah tonila v globok spanec, za vas pa bo to šele pravi čas, da naredite kaj ustvarjalnega in koristnega.
Primerjava zna biti škodljiva, sploh takrat, ko celotne slike ne vidimo in rezultate vzamemo iz konteksta. V službi smo pogosto pod pritiskom tudi zaradi stvari, ki v resnici niso tako pomembne. Vedno se torej sprašujmo, ali paničarimo ali gre dejansko za skrb, ki je upravičena. Kot veste so naši možgani pravi mojstri na področju slabih scenarijev. Vedno pomislimo na vse katastrofe, ki se lahko zgodijo, čeprav nam že sama izkušnja pove, da nimamo prav. Občutek manjvrednosti pa se seveda lahko pojavi tudi s partnerjem. Tipičen primer je, ko je moški v družbi prijazen z vsemi, me pa imamo občutek, da smo le senca mize in nas nihče ne opazi. Vedno je dobro deliti te misli in najti prave besede za občutke, ki v kolikor ne pridejo na dan, postavijo res globoke korenine in potem kar nočejo iti od nas. In nikar ne pozabite, da ste super posebne ženske, ki si zaslužijo le najbolje, na vseh področjih!
Ljudje smo res zanimivi, vsak od nas ima svojo cono udobja, kjer se počuti svoboden in samozavesten, takrat se tudi lažje pokaže drugim. Predvsem pa bi bilo dobro pozabiti na to noro iskanje popolnosti, ker ne obstaja. V resnici so nepopolnosti tiste, ki nas naredijo tako super edinstvene, kar seveda velja za nas in za ljudi, ki so del našega življenja. Tudi s starimi prijatelji, ki nas res odlično poznajo, lahko imamo občutek, da nismo dovolj. Ali se vam je že zgodil klepet s prijateljico, ki je v zadnjih mesecih doživela celo revolucijo čustev, ljudi in stvari, tako da kar ne neha govoriti, ve pa ste še vedno osem ur v službi in zdi se, da je vse sivo? No, bodite srečne zanjo, najprej zato, ker je zavist v prijateljstvu res grda zver, potem pa zato, ker če se ozrete nazaj, hitro ugotovite, da ste tudi same imele tovrstne trenutke, pa ne le to, saj se bodo še zgodili.
Vedno boste popolne v svoji nepopolnosti in dovolj bistre, zanimive, lepe, duhovite za ljudi, ki krojijo vaše življenje. Za vse ostale pa, drage moje, sploh ni pomembno.
