Svetloba in tema sta le del narave

“Zavist je tisočkrat hujša od lakote, ker je duhovna lakota,” je nekoč povedal Miguel de Unamuno in zanimivo, kako določene stvari držijo za vekomaj. Kar me včasih naredi žalostno, je dejstvo, da je zavist predvsem ženska stvar in kot ženska bi raje videla, da bi nam bila ta lastnost tuja, a tako pač je, zato je edino dobro, da se naučimo z njo sobivati. Ampak ne, to ni članek o zavisti, prej o tem, kako razumeti, da je življenje bipolarno na vseh področjih in tam, kjer je svetloba, je vsekakor tudi tema. Dovoliti, da duša zasije, in deliti ta občutek zna motiti tiste, ki imajo svoje srce popolnoma potopljeno v temi. A v kolikor želite, da se drugi veselijo vaše sreče, ne bi smeli ugasniti osebne luči, prav nikoli, saj gre za prevelik kompromis, ki nas na koncu preveč stane. V tem življenju obstajajo ljudje, ki imajo svetlečo esenco, ki sije brez premora, in obstajajo tudi sleparji, ki si utirajo pot s strupom. Slabo je edino to, da nas slednji mnogokrat prestrašijo in ne nudijo opore, saj so preveč osredotočeni na to, da nas ustavijo. Ko se enkrat tega zavedamo, imamo vse, kar potrebujemo, in smo zmagali.

• 

• 

Svetloba in tema sta del narave, zato svetli in temni ljudje komunicirajo med seboj, včasih se celo okužijo. Ravno to je razlog, da je dokaj enostavno srečati ljudi, ki živijo v temi in jih jezi svetloba, ki jo oddajate. Netopirji noči ne marajo sonca, morda tudi zato, ker jih spominja na vse, kar bi lahko imeli, če bi za trenutek odnehali. Pomislite samo na novice, ki nas zadnja leta obkrožajo: ali je sploh kakšna pozitivna? Ko sem se včeraj pogovarjala s kolegico psihologinjo, je pripomnila, da so dobre stvari v medijih popolnoma nezanimive in dobra novica ne povzroča emocij, zato jo kar preskočimo. Ko sem želela odgovoriti, sem v resnici obmolknila, ker je v teh besedah veliko resnice in da, okuženi smo s slabim.

• 

• 

Morda je res tako, da je sreča nalezljiva le za tiste, ki se pustijo okužiti in čeprav se je kolektivna zavest nedvomno spremenila, tudi zrasla, v resnici nismo vsi na istih frekvencah. Navadiš pa se na vse: biti močan, biti sam. Biti močan sam. Življenje me je naučilo, da najslabši niso lažni ljudje na soncu, temveč tisti v senci, ki se pretvarjajo, da so dobri. Ovce se bojijo volka, a na koncu je vedno pastir tisti, ki jih pelje v klavnico. Dobro je vedeti in včasih ponižno stopati skozi življenje, prav s sklonjeno glavo in mislijo, da smo le kapljica v morju. Preprosto to. Zelo majhen del celote, ki bo kmalu izginila. Nečimrnost je zato hči ignorance in mati arogance, bolje je živeti iskreno, pošteno, enostavno, kot pa zavijati se v meglo in se pretvarjati, da smo nedolžni. Vsaka beseda, ki jo izrečemo, vsaka misel, ki jo tvorimo, ima svojo energijo in vse, dejansko vse, pove veliko le o nas in niti trohice resnice o tistem, ki ga opravljamo.

Kot je nekoč izjavil Lev Tolstoj:

Vsi razmišljajo o spremembi človeštva in nihče ne razmišlja o spremembi sebe.

Drage bralke in neverjetne ženske. Upam, da boste imele vedno pogum, da pobegnete pred vsemi stvarmi, ki vas delajo nesrečne, in da nikoli ne sodite o odločitvah drugih, saj ne morete poznati vseh razlogov in osebnih zgodb. Ne pričakujmo preveč od ljudi, saj si danes lahko vse, jutri pa nihče. Namesto tega od sebe pričakujmo veliko, dvignimo se duhovno, z besedami in dejanji. Ne pozabimo, da živimo v svetu, ki je narobe postavljen, kjer mora dober človek iti k psihologu zato, da se nauči prenašati stvari, ki jih počne slab. In ko postane vsega preveč, se spomnite ene preproste resnice: možgani nekaterih ljudi so kot otok Petra Pana: jih preprosto ni.

Če bi zdaj potegnila črto in kot psihologinja dala splošen nasvet za ta mesec, to leto in za vekomaj, bi rekla tako: postati morate vodoodporne, pustiti krivice in hudobije, da kar zdrsnejo po telesu, in se nasmehniti, vedno in v vsakem primeru.

**Za tiste, ki vas zanima: na slikah nosim trenirko iz kašmirja znamke Lilysilk. Na strani najdete tudi zelo lepe, svilene izdelke, s kodo flego12 pa imate 12 % popusta na vse.