Psihološki nasveti: zakaj smo ženske še vedno zavistne

Ko sem se nazadnje pogovarjala s prijateljem iz mladosti, s katerim sem dejansko delila pol življenja in me zato tudi odlično pozna, mi je povedal nekaj, kar mi ni bilo ravno najbolj všeč: “Ženske ste kače in to je dejstvo.” Pogovor je namreč tekel o zavisti in o tem, kako znajo biti ženske dvolične in malokrat najdeš pravo prijateljico, ki ti dejansko nikoli ne zavida ter se veseli tvojih uspehov. Če slučajno imate takšno žensko v življenju, no, potem vedite, da je to zaklad. Zakaj je torej skupina žensk pogosto označena kot “kačje gnezdo”? Kako je možno, da nas denimo druga ženska sovraži le zaradi lepega videza? Psihoanalitik Adler, ki je med drugim obravnaval Anais Nin, krhko in vrhunsko figuro ženske literature dvajsetega stoletja, trdi, da občutek manjvrednosti pripelje do prizadevanja za psihološko varnost, kar zelo pogosto pripelje do zlobnega samopotrjevanja. Zloba torej in nič drugega kot to.

Kdor ima manjvrednostni kompleks, svoje življenje preživi v »prizadevanju biti vreden«, da bi našel neke vrste kompenzacije za kompleks, vendar je to lahko tudi v obliki patoloških »superkompenzacij«. Adler je v knjigi Znanje o človeku zapisal tako:

Otroci, ki jih narava obravnava kot mačeha, so nagnjeni k drugačnemu odnosu do življenja in moških od tistih, ki so obkroženi z ljubeznijo in živijo v popolnem občutku varnosti. Načeloma lahko trdimo, da se vsi otroci, ki trpijo zaradi organske manjvrednosti, zlahka zapletejo v boj z življenjem, kar globoko spremeni njihov občutek za skupnost, ga pravzaprav zaduši, tako da zlahka postanejo odrasli, ki jih skrbi samo vtis, ki ga zbujajo v svetu, in skrb zase. Nikoli ne bodo imeli skupnih interesov, ker drugih sploh ne vidijo.

Naj dvigne zdaj roko tista, ki ne pozna vsaj enega takega primera. Jaz jih poznam polno in moram reči, da so res moteči. V resnici ne vem, če sploh obstaja slabša kombinacija od človeka, ki je zagrenjen in hkrati tudi zloben in čeprav ta zloba prihaja iz otroštva in slabih odnosov doma, ni prav nič lažje razumeti ali, še več, oprostiti. In konec koncev, zakaj bi? Prepričana sem, da zavist in tekmovalnost vedno izvirata od tistih, ki so prikrajšani, tudi fizično, kar je dokazano z dolgimi razsikavami, ki v tem smislu izpostavljajo predvsem ženske. Morda razlog tiči tudi v tem, da so naše emocije nekoliko bolj intenzivne, dramo naredimo res hitro, rezultat tega pa so ekstremna čustva, ki se hitro spremenijo v zavist ali željo po maščevanju.

No, samo poglejte razne forume in facebook in vam bo vse jasno. Sama sem že nekajkrat zablokirala moteno osebo, ki je imela neprestano kaj žaljivega povedati in se je vsakič prijavila z novim imenom in identiteto (enkrat je bila delfin, potem klobuk, nakar morje, zdi se mi, da je samo enkrat imela celo obraz, a dvomim, da je bil njen). Ta želja po tem, da na vsak način sodiš, kritiziraš ali govoriš žaljive stvari vedno pove ogromno o tebi in prav nič o osebi, ki jo kritiziraš. Smešno je, da se tega vsi zavedamo, a morda je v nas pokvarjeno seme, ki ga ne znamo nadzorvati. “Morali bi imeti posebno dovoljenje tudi za družbena omrežja, tako kot vozniško …” je nadaljeval moj prijatelj “in da vidimo potem, koliko bi bili glasni. In če si žaljiv, dobiš kazen, ker tudi na drugi strani je človek in to je dejstvo, ki ga marsikdaj pozabimo“. No, ni slaba ideja.

Toda ali pravilo »če si grd, si ljubosumen« vedno deluje? Pred časom so me v specialistični šoli za jungovsko analizo prosili, naj razložim koncept zavisti z integracijo različnih jungovskih in freudovskih vizij: Sigmunda Freuda je prvi spregovoril o konceptu zavisti. V teoriji negativnega Ojdipovega kompleksa je otrok zavisten zaradi ženskosti in njene generativne sposobnosti. Če osvobodimo zavist od ljubosumja in rivalstva, postane zelo jasna emocija, ki je pripeljala do neskončne analize žensk. In spet smo tam, me. Sovraštvo do druge ženske je res vedno povezano z našimi pomanjkljivostmi. Uničenje nekoga je torej obramba, ker so lastnosti zavidljivega predmeta uničene. Uničevanje je enako jasni manifestaciji zavisti in obrambi pred trpljenjem zaradi zavedanja, da ne moreš imeti teh lastnosti.

Kar se mi zdi pomembno, je razlikovati med ljubosumjem in zavistjo. Ljubosumje nam lahko vedno pomaga razumeti, da v kolikor se več potrudimo, lahko tudi me dosežemo boljše rezultate, zato ima to čustvo celo pozitivno noto. Zavist pa te vodi v to, da si slab, med drugim z osebo, ki je morda ne poznaš, da si brez razloga strupen in delaš škodo samo zato, da prikriješ svoje pomanjkljivosti. Kdo ve, morda v tem smislu lahko ženske še rastemo.