Ko sem se za vikend sprehajala po gozdu, mimo majhnih potokov in na pol skritih slapov, še vedno obdanih z ledom, me je prešinilo: kaj ko bi se sezula? A ustrašila sem se zunanjih temperatur, ki niso bile prav mile in pomislila na posledice pljučnice, ki jih čutim po dobrih treh letih, zato sem idejo kar opustila. Mi pa ni dala miru. V resnici še kako dobro vem, da je pristen stik z zemljo ključnega pomena za psihofizično ravnovesje in najbrž ni boljšega od bose noge, ki stopa po zemlji, kamnih in vodi, da se resnično povežemo s svojim jazom. In zanimivo, kako sem prišla domov in je članek na to temo dobesedno prišel do mene, z veseljem ga delim z vami, ker mislim, da zna priti prav.
V ZDA in severni Evropi se bosonogo pohodništvo izvaja že nekaj časa, pri nas in v naši bližini (Avstriji, Italiji in Hrvaški) pa ga bodisi zaradi kulturnih razlogov bodisi zaradi preobilice dejavnosti odkrivamo šele zdaj. V Združenih državah Amerike, kjer se je vse skupaj začelo, je res veliko ljudi, ki lahko delijo neverjetne, intimne izkušnje o bosonogem pohodu po celotnem gorovju Apalačev. In zanimivo, da denimo v Nemčiji obstajajo poti namenjene tistim, ki se odločijo za hojo bosi. Ne mislite, da je to tako enostavno, sama imam težave že s hojo po kamenčkih na obali, ker me stopalo vedno boli, kar veliko pove o tem, koliko so prav stopala povezana z našim telesom in počutjem: od tam se vse začne in potem potuje do glave. Naučiti se hoditi bos ni mačji kašelj, je pa zelo kompleksen proces, ki pripelje do prilastitve nečesa, kar smo izgubili: prostega gibanja v naravi.
Korak številka ena je, da se naučimo pravilno hoditi; sicer naj bi bilo to kar prirojeno, a obutev, ki smo jo uporabljali v zadnjih dveh stoletjih, z višjo peto, togim zgornjim delom in podplatom, ne dovoljuje pravilnega koraka. Zaradi čevljev hodimo ravno nasprotno, in sicer tako, da najprej položimo dol peto in potem prednji del stopala. Ker je peta okrogle oblike, sploh ni narejena zato, da absorbira celotno težo telesa in hkrati tudi trk s tlemi. Ko pa hodimo bosi, moramo narediti prav nasprotno: najprej prednji del stopala in potem peta. Vse to vpliva na naravno refleksologijo stopala: izvaja neprekinjeno masažo na vseh akupunkturnih točkah, kar povzroča celo stanje evforije in vznemirjenja pri tistih, sploh takrat, ko se lotimo dolgega sprehoda z bosimi nogami.
Ne mislite, da je to izvedljivo le takrat, ko je zunaj dovolj toplo. Pravzaprav nasprotno. Super je, če se soočamo z mrazom in se naučimo živeti na naraven način tudi pri nizkih temperaturah. Vse to je pravzaprav v našem telesu, a seveda smo, zaradi sodobnega življenja, pozabili ne vse te skrite sposobnosti. A saj veste, kako je s tem: nikoli ni prepozno!
2 Comments
Prav nostalgija me je prijela. Poneslo me je v brezskrbno otrostvo, ki smo ga prezivljali ob cudoviti reki Nadizi, bosonogi kopalci. Pa tudi kdaj sem domov prinesla modrice na stopalih. Se sedaj rada ponovim bosonogo hojo po velikih recnih kamnih. Ni ga boljsega obcutka ob pristnem stiku z naravo. Obozujem. Lep vecer.
Hvala ti za tvoje misli xoxo