Pravijo, da je tišina umetnost, ki hrani modrost, zato včasih ni druge izbire, kot da jo izberemo za odgovor ter se tako izognemo nepotrebnim besedam in dejanjem. Včasih je še najboljša možnost globoko vdihavanje in čakanje, da vse mine. Ker mine vse, kot oblaki na nebu, ki pridno potujejo, včasih hitreje in drugič počasneje, vedno proti neznani destinaciji, a jaz verjamem, da še kako uživajo pot. Gotovo je, da nismo v enostavnem zgodovinskem trenutku; po več kot dveh letih pandemije nas zdaj, zlasti čustveno in moralno, masakrirajo surove podobe vojne. In kdor ima ščepec soli v glavi, se zagotovo zaveda, da ne gre za vojno na drugem koncu sveta, ampak tako rekoč za vogalom. Zgodovina se ponavlja in ponavlja se tudi pohlep človeštva, kot da bi se vsi rodili z okvarjenim čipom, zaradi katerega pozabimo na edino, kar na koncu šteje: človeške odnose.
Kdor dela na področju psihoterapije pogosto opazi velik napredek pri pacientu, ki molči. Morda se zdi čudno, če ne že skoraj bizarno, saj vsaka dobra terapija temelji predvsem na močni izmenjavi besed. Medij je torej dialog, ki deluje kot energija, ki primerja, poglablja, prebuja in rekonstruira. A nikakor ne smemo pozabiti, da je včasih najboljši odgovor prav tišina, da ne storiš ničesar in preprosto čakaš; v tem mirnem stanju je v resnici konkretno dejanje, ki je samo po sebi odločitev. Če začnemo razmišljati racionalno, spoznamo, da politične in gospodarske odločitve niso nikoli bile v rokah ljudi, temveč tistih, ki jim je za ljudstvo vseeno. Zato lahko naredimo edino možno: počakamo, povečamo svojo intuicijo, delamo na empatiji in se zdaj bolj kot kdaj koli prej zavedamo, da smo resnično, globoko in neverjetno povezani.
Ta povezava pravzaprav ni slaba, vendar nam pomaga razumeti, da smo vsi členi iste verige. Očitno obstajajo močni členi in šibki členi, a bistvo ostaja isto: manjka le eden in veriga se zlomi. Biti tiho, čakati in globoko vdihniti je marsikdaj ključni trenutek. Trenutek, v katerem se vrnemo vase in si vzamemo čas za odkrivanje stvari, ki so zares pomembne, predvsem odnosov s svetom in drugimi, saj so na koncu prav odnosi tisti, ki ustvarjajo življenje. Vojna lahko izniči vse, te prikrajša za dom, delo, dostojanstvo, te prestraši, v sebi umreš, a kdor se je sposoben prej in bolje prilagoditi, bo vedno preživel. In če to počnemo skupaj, smo nedvomno močnejši in se morda celo bolj zavedamo pomena, ki ga imamo v življenju drug drugega.
Tišina včasih deluje kot prebujanje zavesti in to je izjemno. Ne samo, da nam pomaga pri boljšem obvladovanju določenih pogovorov ali situacij, ampak je tudi kanal, preko katerega lahko stopimo v stik s seboj, da za trenutek nehamo »delati« in začnemo preprosto »biti«. Danes vas vabim, da naredite prav to: STE, kar se zdi malo, v resnici pa je vse.
