Morda bi za uvod morala napisati tako: ne mislite, da ste edine. In naj vas potolaži, da smo prav vsi na isti barvi, ker težko je spustiti in prav tako se je težko privaditi na spremembo. Kolikokrat se nam zgodi, da se počutimo povezani s predmetom, situacijo, službo ali osebo, in se tega občutka sploh ne moremo znebiti. Počutimo se, kot da smo ujeti v idejo, da brez tega ne bi mogli naprej, ali v idejo, da nam bo prej ali slej prišlo prav, ali spet v idejo, da če bi se karkoli v zvezi s tem spremenilo, bi bilo za nas res slabo. Zahodna mentaliteta nas je naučila, da so najbolj vredni ljudje, ki »nikoli ne obupajo«, tisti, ki se do konca upirajo, in tisti, ki ničesar ne izpustijo. Odraščali smo v ideji, da je odpuščanje za poražence, zato se moramo, če to storimo, spopasti tudi s svojimi občutki krivde.
Kaj se zgodi, ko se oklepamo nečesa
Naš um nam nenehno predlaga določeno situacijo in nam s tem preprečuje, da bi se od nje odmaknili. To pomeni, da nismo dovolj racionalni za opazovanje realnosti, ker nas običajno močno ugrabijo čustva, kot so: strah pred spremembo, strah pred izgubo, nostalgija po spominu na preteklost ali upanje v boljšo prihodnost. Včasih se v trenutkih sprememb izognemo prav spremembam in hkrati globoko zapremo vase! Tako zatopljeni v svoje misli izgubimo priložnost, da se ozremo okoli sebe, da opazujemo sebe, svoje vire in svet okoli nas. Svet, kjer se lahko odločimo, da bomo glavne akterke in ne žrtve misli, ki nam jih ponuja naš um. Ta dober prijatelj je včasih kot stara kaseta, ki se neprestano vrti, z isto lajno in scenarijem, ki je apokaliptičen, a prav zato zelo neresničen. Zaradi istega razloga smo mnogokrat dobesedno okamenele in ne znamo odreagirati, še manj pa se premakniti iz določenega položaja. Preprosto ne naredimo koraka.
Vprašajte se naslednje:
- Kaj točno čutim v sebi, ko tako zadržujem stvari?
- Koliko truda potrebujemo za to zadrževanje in zakaj nam je tako pomembno?
- Kaj bi se zgodilo, če te situacije ali osebe ne bi zadrževali?
Spustiti ne pomeni pozabiti, pomeni samo ozavestiti sedanji trenutek, tukaj in zdaj, prenehati živeti v preteklosti, ki je ni več, ali v prihodnosti, ki še ne obstaja, ponovno pridobiti dragocene energije, ki bi jih lahko uporabili za nova odkritja in priložnosti. Spustiti je zavestno dejanje, pomeni izbrati, da stvari preprosto tečejo. Kolikokrat pridemo zvečer, z bolečino in napetostjo v vratu, hrbtu … naše telo, vsakič znova in na moder način, nam daje zelo jasna sporočila, napetost je pogosto trajna in postane nevzdržna.
Ostanimo tukaj in zdaj
Nisargadatta Maharaj, indijski duhovni učitelj je nekoč povedal tako:
Podoba ne vpliva na ogledalo. Ogledalo nima namena spreminjati podobe. Ti nisi ne ogledalo ne podoba. Da bi nekaj izpustil, najprej moraš vedeti, kaj.
V čudovitih, a hkrati še kako napornih dnevih, ki spremljajo novo luno, razmišljamo o možnih strahovih, ki nas objamejo takrat, ko smo v neznani situaciji. Nikar ne pozabimo, da je marsikdaj vse, kar lahko naredimo, to, da upočasnimo in se prepustimo. Se osredotočimo na stvari, ki jih lahko obvladamo in so zato znane, hkrati nikoli ne pozabimo, da vse pride in gre, tako najslabše kot najboljše. Ko sprejmemo spremembo, zapremo stara vrata in se pripravimo na življenje. Naše sporočilo vesolju je: ponovno smo pripravljeni živeti! Zato se morda tu in tam lahko vseeno vprašamo, ali se želimo v nedogled vrteti v starih vzorcih ali je bolje sprejeti in vzeti spremembo, kot nujen proces odraščanja in napredka. Saj je sprememba vedno to: napredek.
