Psihološki nasveti: notranja osamljenost je naš največji učitelj

Osamljenost in ima nešteto različnih obrazov. Včasih je nujen del naše rasti, drugič je izbira, tretjič zelo povezana s trpljenjem, četrtič pa se vse omenjeno pomeša in sploh nam ni več jasno, kaj se pravzaprav dogaja v organizmu. Začutimo stisko, ki nima imena, ker je zelo vihrava, ima pa še eno značilnost: osamljenost lahko nastane tudi zaradi številnih površinskih odnosov, ki jih imamo zaradi odnosov, ki od nas zahtevajo, da damo ogromno, dobimo pa bolj malo, predvsem pa se v njih ne počutimo razumljene. Za boljše razumevanje procesov, ki se dogajajo v vas, poskusite odgovoriti na ta ključna vprašanja:

• Ste tista, ki vedno skrbi za druge?
• Ali se znate čustveno odpreti ljudem, ki so vam blizu?
• Ali lahko delite svoje izkušnje in v težkih trenutkih poiščete pomoč?
• Ali menite, da so ljudje, ki so vam blizu, res tam, ko jih potrebujete?

Pogosto težava ni v količini odnosov, ampak v kakovosti. Mnogokrat je tudi družba nagnjena k negativnim sodbam osamljenih ljudi; če osamljenost ni naša osebna izbira, lahko doživimo hudo trpljenje.

Preteklost lahko zelo vpliva na občutek osamljenosti, prav tako odnose, ki smo jih imeli z družino. To, da nas pustijo same tisti, ki bi morali skrbeti za nas, vodi do globokih ran v duši. Bolj ko te rane zanikamo, močnejše in bolj trpežne postajajo. Osamljenost in čustvena izolacija pogosto vodita k negativnemu notranjemu dialogu, še posebej, če to stanje doživljate že dlje časa. Te misli imajo različne vzroke: deloma lahko izvirajo iz prvih odnosov v družini, deloma iz trenutnih razmer, ki samo krepijo začaran krog. Od celotnega spektra človeških čustev je osamljenost lahko eno najtežjih v smislu spopadanja. Gre za univerzalen občutek, ki ga doživljamo v vseh starostih in kjer koli na svetu. Ni osebe, ki bi bila imuna.

Danes se je problem samote povečal, tudi zaradi eksponentne rasti tehnologije, ki nam omogoča veliko odnosov, so pa skoraj vsi zelo površni. Manjka pravi občutek povezanosti in čustvene delitve. Možnost, da smo res takšni, kot smo, in da nas zaradi tega ne obsojajo. Prvi korak bi lahko bil, da svojo osamljenost delite z drugimi ljudmi. Niste edine, brez skrbi, biti izgubljen in v temni sobi je pravzaprav izkušnja, ki vas lahko naredi močnejše, boljše, modrejše in po svoje celo lepše. Vzeti si čas zase je izjemno zdrava navada: omogoča vam, da prisluhnete sebi, ocenite situacijo, razmislite o svojem življenju, kam greste in zakaj.

Včasih smo tako začarani v določeno zgodbo o sebi, da na koncu nezavedno iščemo kakršno koli potrditev te zgodbe v realnem življenju. V tem primeru lahko govorimo o samouresničujoči se prerokbi. Občutek osamljenosti, izoliranosti, odtujenosti ali nepovezanosti s svetom se lahko nanaša tudi na eksistencialne težave. Lahko se počutimo globoko sami ali smo žalostni zaradi svojega obstoja in tega, kdo smo. Radi bi bili del nečesa večjega od nas ali pa čutili, da pripadamo. Če si upate dati prostor svoji osamljenosti, vam bo povedala veliko o tem, kdo ste. Čas, ki ga preživite same s seboj, je lahko čas, ki ga porabite za poslušanje, kako ste, kam greste in zakaj ste se odločili za določene odločitve ali se izogibate drugim. Lahko se osredotočite na svoje intimne občutke in razmišljanje.

Česa ne smemo nikoli pozabiti …

• Ko ste ali se počutite same, se lahko zanašate le nase. To vam omogoča, da raziščete svoje meje, pa tudi odkrijete svoj neizkoriščen potencial.
• Ko nihče ne skrbi za vas, se lahko prepustite ali pa vzamete stvari v svoje roke, tako da odkrijete svojo moč.
• Biti ali se počutiti same je večinoma odvisno od vas. Vem, da ta izjava povzroči velik odpor, a največkrat sta prav naš značaj in način interakcije z drugimi tista, ki pogosto vodita v občutek osamljenosti.
• Ko ste same, ste popolnoma svobodne pri izbiri. Včasih pomembne odločitve našega življenja raje prepustimo nekomu drugemu, a pri tem tudi naše sanje končajo v tujih rokah. Biti sam pomeni imeti malo omejitev in ni treba sklepati kompromisov. Kar se pogosto zgodi, zlasti v intimnih odnosih.
• Ne obsojajte se, ker ste same: če se počutite same, to še ne pomeni, da ste negativne ali ničvredne osebe. Tudi če doživite izolacijo, to ne pomeni nič v primerjavi s tem, kdo ste. Vaša vrednost ni odvisna od količine socialnih stikov, ki jih imate.

Ponovno razmislite o času, ki ga preživite same: čeprav se zdi protiintuitivno, je vrednotenje časa zelo pomemben proces. Lahko se spomnite vseh stvari, ki ste jih rade počele same in so bile včasih tako enostavne, ali stvari, ki ste jih vedno počeli z drugimi. Poskusite tudi z meditacijo, ker je zelo enostaven proces, ki nam omogoča, da pridemo v stik s sabo in se končno poslušamo. V resnici so meje, ki si jih postavljamo, v naših mislih.