Zdi se mi, da se kar pogosto na napačen način govori o duhovni poti, ki je zato tudi narobe razumljena. Kaj je pravzaprav duhovno potovanje? Z duhovno potjo mislimo predvsem pot rasti in notranjega raziskovanja, ki je namenjeno doseganju popolnega ravnovesja med telesom, umom in duhom. Gre za dejanje ljubezni do sebe, ki se posledično razširi tudi na druge: saj če se počutiš dobro, si dober tudi z ljudmi, ki te obkrožajo. Pogosto je pridevnik duhovni povezan z religioznim, v resnici sta to dva zelo različna pojma. Ko govorimo o duhovnosti, ne mislimo na versko entiteto, ki jo je treba častiti, temveč na način bivanja, ki od nas zahteva, da se spustimo na pot osebne rasti. Drugače je pri verskem potovanju, na katerem se zgodi romanje zaradi pobožnosti ali spokornega dejanja do Boga ali svetnika, ki smo mu predani. V tem primeru je razlog za potovanje zunanja entiteta, ki jo častimo in se ji želimo zahvaliti za prejeto milost ali ki jo molimo za rešitev težke situacije.
Poenostavljeno, na duhovnem potovanju pogledaš vase, na verskem pogledaš zunaj sebe … Če iščeš odgovore, če želiš razmišljati o svojem življenju in njegovem pomenu nekoliko kot Siddhartha Hermanna Hesseja, je osamljenost temeljni pogoj. Na duhovnem potovanju niso potrebni vmesni sogovorniki, ki bi posredovali med nami in božanskim svetom (ali metafizičnim, kakor želite), saj je vse, kar spada v materialni in nematerialni svet, s katerim pridemo v stik, del samega potovanja. A če je pot metafizična, postane zavedanje nekoliko manj očitno. Nekateri bodo čutili, da so bolj ali manj duhovni, drugi bodo prepričani, da so na poti, tretji pa bodo preprosto preveč zaposleni in poti ne bodo niti zaznali. Resničnost leži morda nekje vmes: prav vsi, vsak sicer na svoj način, smo na tem, kar lahko opredelimo kot duhovno pot.
Pomembnost zavedanja
Morda je to prvi korak: da se zavemo nečesa in v sebi zaznamo željo po spremembi. Kot rečeno se največji premiki zgodijo v samoti, ki je torej ključnega pomena za osebno rast. Zato se samote ne smemo bati, ker je tišina polna sporočil, ki samo iščejo način, kako priti do nas.
- Nehajte poskušati spreminjati druge in se osredotočite na izboljšanje sebe, tako da sprejemate ljudi takšne, kot so.
- Jasno je, da ima vsak v svoji perspektivi prav: nihče se ne želi motiti.
- V odnosu moramo biti sposobni delovati brez kakršnih koli “pričakovanj” in se samo prepustiti. Kot vemo znajo biti pričakovanja pravi strup in tega si ne želimo.
- To, kar storimo, mora biti vedno z mislijo narediti mir za vse.
- Ne iščite pretirano odobravanja drugih ali družbene odobritve, ker je ne potrebujete. Potrebujete le sebe.
- Nehajmo tekmovati z drugimi: vsi smo v istem čolnu, na istem morju, s podobnim življenjem: se rodimo, rastemo, se razvijemo, umremo.
- Ključno je biti v ravnovesju z okoljem in živiti aktivno, hkrati v harmoniji s svetom.
- Naučimo se razlikovati med “potrebo” in “željo”, ker sta dva različna pojma.
- Nehajmo identificirati »srečo« z materialnimi stvarmi.
Mnogokrat se izogibamo dojemanju praznine našega življenja. Nenehno nas preganjajo površnost naših odnosov, nevrotične težave in neizogibna osamljenost. Kot bi potrebovali impulze, ki napolnijo prostor, hkrati so nepomembni. Če primerjam to z nakupovanjem, bi rekla, da je podobno kot takrat, ko gremo v trgovino, ker imamo v mislih obleko, ki je potem ni, a vseeno kupimo “pač eno”, ki je ne bomo nikoli nosile. Zakaj? Ker je bolje slabo kot nič. A temu ni tako in seveda naredimo napako. Vesolje nam vedno ponuja veliko več, kot si mislimo. Domorodna ljudstva po vsem svetu že stoletja vedo, da se moramo za popolno raziskovanje globin Duše podati na duhovno potovanje v neznane dežele, skrite v nas samih. Prepričana sem, da eno življenje ni dovolj, da bi vse zaznali, povohali, poskusili in, jasno, razumeli.
Vsako duhovno potovanje je edinstveno, nenehno se spreminja in nenehno se razvija. Ni ene točke, kjer bi ustavili to notranjo preobrazbo. Pravzaprav celotna napačna predstava o doseganju stanja “popolnosti” dejansko pomeni le smrt in stagnacijo. In kaj se zgodi, ko stvari prenehajo rasti in teči? Postanejo letargične in razpadejo. Čeprav so nenehne zahteve po rasti in razvoju včasih težko obvladljive, so potrebne, da najdemo svoj življenjski namen in izpolnimo svojo usodo na tem planetu. Če želite živeti globoko, smiselno, bogato, nagrajujoče in ljubeče življenje, s polnim srcem in dušo, je začetek osebnega duhovnega potovanja ne le pomemben, temveč tudi ključnega pomena.
