V tem trenutku, bolj kot kdajkoli, nam je vsem, absolutno vsem, potrebno znova odkriti in gojiti tisto, kar je Mark Avrelij, filozof in rimski cesar, imenoval “veselje človeštva”: prijaznost. Da, ker če je res, da njena številna nasprotja, od nesramnosti do predrznosti, od arogance do različnih oblik in stopenj nasilja, zastrupljajo življenje, je po drugi strani gotovo, da prijaznost izboljša in pomaga prav vsakemu človeku. Potrebujemo prijaznost, kot antibiotik, da ozdravimo od bolezni, ki nas naredi odvisne od zamer med sosedi, ljudmi, družinskimi člani in prijatelji; tudi med državljani, ki lahko in morajo imeti različna mnenja, a ko tu in tam naletim na kakšno razpravo na spletu, se res sprašujem, ali smo sploh ljudje. Ima prav moj prijatelj, ko pravi, da bi morali uvesti posebno licenco za komentiranje, ker je za besedami človek in včasih se prav sprašujem, kakšen. Izguba bontona ni le izguba prijaznosti, temveč tudi etike in pameti.
Najmočnejšo in najresničnejšo stvar o prijaznosti je povedal Goethe s stavkom, ki bi si ga morali vsi napisati in potem obesiti na vidnem mestu, morda celo na ogledalu kopalnice, ko vsako jutro iščemo in potem zagledamo sebe:
Prijaznost je veriga, ki drži skupaj ljudi.
Prijaznost se včasih zdi le gesta bontona, dobre izobrazbe, izobraženih ljudi: a temu ni tako. Prijaznost je bistvena sestavina za ohranjanje skupnosti na kateri koli ravni, da ne bi zapravili bogastva človeških odnosov, da bi bolje živeli sami s seboj in seveda tudi z drugimi. Ste kdaj iskreno razmišljale o moči prijaznosti? O tem, koliko stvari se lahko z njeno pomočjo spremeni na bolje v našem in v življenju tistih okoli nas? Zelo malo je potrebno, da v celoti izkoristimo dobre učinke prijaznosti, ki segajo od kakovosti odnosov do fizičnega dobrega počutja. In to so prednosti, ki jih pogosto zapravimo, zaradi napačnega življenjski sloga, zlobe, zagrenjenosti in da, tudi pomanjkanja bontona, kjer prijaznost izgine. Včasih pomislim, da plačujemo vse živo in še več, težko najdemo stvar, ki je popolnoma brezplačna, a prijaznost je prav to: brezplačna ljubezen do sebe in drugih, ki vsem polepša dan. Zanimivo, da jo tako malo koristimo.
Hvala, prosim in oprosti so tri besede, ki jih nismo več vajeni izgovarjati, ko prosimo za informacije na ulici, ko nekoga porinemo, ker se nam mudi, ko prekinemo govornika zato, ker ne znamo komunicirati onkraj osebnega zidu golega avtizma in vase osredotočenih misli. Antropološki premik, ki je ugasnil prijaznost, so zagotovo pospešili nekateri pojavi, vsi skoncentrirani v tem sodobnem času. Teža gospodarske krize, ki zdaj traja že dobrih pet let, negotovosti o naši prihodnosti in odnosih, ki so se nabrali, kot samozadostne baterije, pomešane z jezo z ogorčenjem, družbeno zavistjo in zamero. Zaradi vsega tega bi se morali še bolj potruditi in ponuditi prijaznost tudi kot empatijo, ki poveže skupnost ter jo drži skupaj predvsem tam, kjer je konflikt interesov in vlog po definiciji nekaj popolnoma naravnega.
**Za tiste, ki vas zanima: na slikah nosim pižami Alma Ras. Na njihovi spletni strani imate, do 27. junija, 30 % popust na linijo Morje.
2 Comments
Zdravo, draga Lorella, osredotočila se bom na pojem (družbena) ZAVIST. Res je, da ta prežema vse pore našega življenja, a menim, da obstajata, kot sem že tudi slišala, svetla in temna zavist. Obe sta v nas. A prva je usmerjena v pozitivno smer, v motivacijo, ko želimo ljudje biti podobni tistim uspešnejšim, bolj urejenim, bolj kondicijsko močnim, zdravim in žarečim ljudem, ko jih občudujemo in se ob njih učimo in spreminjamo, razvijamo, rastemo, napredujemo. Ta pozitivna “zavist” oz. energija nas žene naprej. Druga, temna zavist pa je tista, o kateri pišeš, ki nas potiska navzdol, zaustavlja v razvoju, v kolikor ji dajemo preveliko veljavo, saj ljudje, katerih stil življenja je in jo kot tako naslavljajo na druge, znajo le obrekivati, poniževati itd. Mislim, da več kot je ljudi, tako tistih, ki me posnemajo in mi sledijo, kakor onih drugih, ki me kritizirajo in obrekujejo, torej več kot je meni zavistnih, bolj uspešna sem in več sem v življenju dosegla …in na svoje uspehe sem ponosna, ker vem, da niso prišli sami od sebe, temveč, da sem si morala narediti plan, kako kaj v življenju doseči, za doseženo garati, se odpevedovati in se šele nato veseliti svojih uspehov. Vesela sem vseh tistih, ki mi v pozitivnem smislu sledijo, a vse ostale puščam “na smetišču zgodovine”, preprosto niso del mojega sedanjega niti prihodnjega življenja, še posebej, če se niso pripravljeni spremeniti v smislu dobrega. Tovrstnežem sicer zaradi lastne sreče in zdravja dpuščam, pozabim pa njihove zlobe nikoli. Mogoče te bo moje razmišljanje presenetilo ali pa tudi ne. Lepo je bilo deliti misli s teboj. Bodi srečna in ponosna, da si pozitivna in pojdi svojo pot dalje. Jaz ti zelo rada sledim in se od tebe učim. Hvala za vse. Vse dobro ti želim in do naslednjič – lep pozdrav, Karla
Smetišče zgodovine…čudovito…to pa si bom izposodila, ker vem, da bo prišlo prav! Hvala iz srca xoxo