Spustiti, tudi to je čar poletja

Pravijo, da se velike stvari rodijo ravno iz najbolj kritičnih situacij. In morda je to res. Ker vodijo k razmisleku, k temu, da ničesar ne jemljemo za samoumevno. Potovati in leteti z letalom, spoznati novo kulturo, biti dobrodošel v drugi državi, to so stvari, ki so se v preteklosti preprosto zgodile, potem je prišel covid in ustavil vse. Osebno so mi potovanja, predvsem po zaslugi službe, ki jo opravljam, postala rutina. Zadnja leta so mi pomagala tudi razumeti, kako je ta resnica povsem spremenjena in danes povsem drugačna. Upočasnjevanje tempa življenja nas lahko nauči veliko, denimo o pomenu besedi empatija in človečnost. In biti sposoben postaviti se v kožo drugega. Pa tudi verjeti, da je lahko prav vsaka stvar dar, če jo tako razumemo in sprejmemo.

Imam rada svoje delo, a priznam, da je včasih škodljivo. Posrka me vase, stisne v kot in vzame vso energijo. Sprašujem se, kakšna je vrednost našega časa, ker mislim, da je to najbolj dragocena stvar, ki jo imamo. A kaj ko se čas ne vrne. Če bi lahko čas vrnili nazaj, če bi le lahko zavrteli trak nazaj, bi se v marsikateri situaciji obnašali drugače in bi najbrž nadoknadili slabo porabljene trenutke s tistimi, ki jih ni več. Napolnili bi se s spomini, izkušnjami, smehom in celo fotografijami, ta pravimi, na papirju, kot včasih, saj je ogledovanje na telefonu ali ekranu računalniku povsem drugo vesolje, seveda bolj udobno, a tudi veliko manj romantično. Želeli bi si, da bi bili ti spomini nesmrtni, tudi materialno. Pogosto razmišljam o tem, a ne moreš se večno obsojati za nekaj, česar ni mogoče popraviti. Pa vendar … Ko sedim na robu plaže s školjkami, ki je po toliko letih še vedno tam, kjer je bila, ko sem jih imela petnajst, potem se mi zdi, da smo dejansko samo zrno v Vesolju. Da obstajajo večje in mogočnejše stvari, ki jih ne smemo videti in glej ga zlomka, tudi v tem je en zakaj.

Zdaj ko mi poletje počasi, a vztrajno drsi s kože, se vidim v drugačni luči, septembrski, jasni kot še nikoli in po svoje zelo prijazni. Postavljam stvari na mesto, kot bi stala pred ogromno sestavljanko in tu in tam se zgodi kos, za katerega ugibam, kam gre, večja slika pa mi je povsem jasna. Kristalno jasna, kot morje, ki leži pred mano. Tako sem hvaležna za vse, kar je bilo in odšlo skupaj z valovi. Hvaležna sem za družino in prijatelje, za ljubezni in lekcije, za mojo Sofio, ki je tako srčna in magična, da sem se vanjo znova zaljubila. In ne gre za materinsko občudovanje, gre prav za spoštovanje za vsakič, ko mi je pokazala pot, utišala ljudi, spremenila moj svet, me nasmejala do solz ali mi dala misliti. Kdo ve, morda se bo čez tisoč let izkazalo, da pridejo otroci na zemljo z misijo, da nas spremenijo in potegnejo iz nas samo najboljše. Verjamem, da so naša lekcija za vse čase, če jih dobro opazujemo, nam je lahko marsikaj jasno. In potem imaš v glavi veliko manj vprašanj in veliko več miru.

Ne vem, kje ste v tem trenutku, najbrž v službi in morda že z mislimi na paši, ker je vikend in to je tudi trenutek, ko človek naredi plane. Ne bi vas rada peljala na morje, najraje bi vam morje podarila, prav zdaj, ko ima najlepše odtenke in je samo še en dokaz, kako zna biti svet popoln, lesketajoč in noro pomirjujoč. Kaj vem, morda ta notranji mir pride tudi z leti, a z nasmehom lahko rečem, da me prav malo stvari vrže s tira in običajno so povezane s stvarmi, ki gotovo štejejo, kot denimo odnosi ali družina. Vse ostalo je samo pena na morju, ki pride in gre, nikoli ne veš, kdaj ali v katerem delu se bo pojavila, a kaj ko je tudi to del življenja. In spustiti, to čudovito dejanje, ki te zna tako noro osvoboditi … Spustiti preteklost, zamere, slabe misli, neuresničene želje, ker so bile druge vmes, ki so se prav gotovo uresničile, a jih prehitro spregledamo, vedno v iskanju popolnosti, ki je v človeku ni. In je dobro tako. Je varno, dišeče, ljubeče in spokojno, ker imamo sebe: kako je to neprecenljivo. Evo, sebe ne bom nikoli spustila; zdi se mi, da sem prav v svojem srcu našla najboljšo družbo.

Na robu morja čutim zrak, ki postaja hladnejši, a me še vedno boža po golih ramenih. Ker se lepe stvari ne končajo, le dogajajo se v krogu, vsakič znova.