Ko se samo za trenutek ustavim, imam vedno občutek, da je svet na dlani. In kaj vem, morda imam v sebi magičen gumb, ki ga z leti vse večkrat pritisnem in se nemudoma znajdem izven dnevnega direndaja, polna miru in radosti, brez skrbi in misli, samo jaz. Zdi se mi, da je obdobje virusa pustilo svoje luknje, v katere smo najprej kolektivno padli in potem smo se kolektivno našli; kot bi rekli modri ljudje: slabe stvari niso nikoli le slabe. Verjamem, da je temu res tako. Ko iz vsake situacije znaš potegniti nekaj dobrega, potem je le tako, da si se na lestvici življenja vsaj malo premaknil in naučil lebdeti nad stvarmi, ki niso pomembne, ker teh je res veliko. Preveč. Zato kar po prstih spolzim po sobanah moje glave, raziskujem skrite kotičke, pogledam malo nazaj, pokukam naprej in potem se raje osredotočim na stopala, ker so vedno na svojem mestu, vedno tukaj in zdaj. Nisem prepričana, da bi v tem trenutku rada dvignila tančico bodočnosti, morda bi bilo dovolj, da ugasnem šum novic in bi bilo življenje spet normalno.
In potem me prešine, da je morda to nova normalnost in še dobro, da se znamo prilagoditi.
