Zrelost in sreča, globoko v sebi

Nahajam se točno na pragu dveh svetov in vem, da nisem sama. V pričakovanju Samhaina se tančica med enim in drugim svetom počasi dviguje. Stari modreci so verjeli, da je v tem obdobju lažje opaziti vile in najbrž tudi čarovnice, ki s svojim znanjem na področju bilk in kristalov pletejo nove mreže. Všeč mi je biti del te zgodbe, ko v gozdu prisluškujem zvokom in ima vsaka krošnja svoje besede, vsaka korenina seže še bolj globoko zato, da me drži prizemljeno. Potem se sprašujem, zakaj se sploh ukvarjam s šundrom sveta, ko imam tukaj vse, kar potrebujem, a imam predvsem sebe, v vsej svoji razsežnosti, včasih noro vesela, drugič zamišljena, včasih pijana od ljubezni, drugič sama in nikoli osamljena. Verjetno je to zrelost, ki jo prinašajo leta, ko je ravnovesje le v tebi in osebna sreča, pač osebna, nikdar v rokah drugega človeka, le v tvojem srcu in posledično globoko v duši.

Ustavila bi čas, ustavila bi to jesen, ki je še vedno tako mila in topla, ki bo svet verjel, da v tem trenutku potrebujemo vsi le kolektiven objem in dovolj s slabimi novicami, dovolj z zavistjo, dovolj z obrekovanjem. Zmoremo? Najbrž ne vsi, a po drugi strani imam vedno možnost izbire in vedno priložnost, da izberemo najbolje, kar se da. Katera je torej naša osebna izbira? Kdaj končno napoči tisti čas, ko je sreča nekaj obveznega in ne le modni dodatek z leskom, na katerega smo že zdavnaj pozabile? In kdaj je, drage moje, trenutek, ko sebe damo na prvo mesto in naj vsi počakajo, ker smo že same toliko čakale, da imamo že srebrne pajčevine v sebi in na sebi? Kdaj? Jaz sem za takoj. Res je, imam srečo, da se lahko tako umaknem, a po drugi strani sem tako tudi izbrala; ključno je, kaj izberemo in da zaznamo, kaj je najbolje za nas same. To je prvi korak do lepega življenja.

Čustvene bolečine pridejo v naša življenja z zelo dobrim razlogom. Učijo in vodijo nas, da se vračamo nazaj k pravem Jazu. Zanimivo, kako ga hrup življenja ugasne in utiša, kako postane vse bolj pomembno od tistega, kar potrebujemo za sebe. In, seveda, potem nismo srečne, nismo zadovoljne, postanemo zagrenjene in včasih tudi zlobne. Tu in tam pokukam na družbena omrežja in pomislim: ali je res potrebno? Kaj vem, vsakemu lekcije ne moraš podati, ker že na začetku veš, da je ne bo razumel. Zato greš naprej, preslišiš, postaneš slep, oklep je vedno debelejši in zdi se ti, da kar lebdiš nekje nad vsemi. Kot balonček, poln zraka, ki ga samo skrbi, da ne bi slučajno počil na nepravem mestu. Pa vendar, ali sploh obstaja pravo mesto? Mislim, da ne. Ko začnem tako lebdeti, točno vem, da me bo gozd počakal in tista tiha narava, ki ima vse odgovore. Vse je le moje.

V ponedeljek se bo zgodila najbolj čarobna in mistična noč leta, nora in trepetljiva ter polna skrivnosti. Turbulenten je čas, znotraj in zunaj, ko je preteklost pred nami, prihodnost pa koraka za nami in nam celo diha za ovratnik. To je noč, ko se odprejo vrata med svetovi, ko mrtvi hodijo med živimi in se živi premikajo med mrtvimi. To je noč, ki ne sodi ne v eno ne v drugo leto in je tako rekoč brez časovnih omejitev. Zdi se, da bolj malo ljudi, ki danes praznuje noč čarovnic, pozna njeno zgodovino. Za trgovce na drobno gre predvsem za posel z voščilnicami, ki je poslovna priložnost. Za televizijske ustvarjalce je to trenutek za načrtovanje grozljivk. Za otroke je čas, da se preoblečejo v vampirja ali čarovnico in sosede prosijo za sladkarije. Jaz pa bom ta vikend doma, v miru in s prižganimi svečami za svoje pokojne, zraven bo košara jabolk in lešnikov, v spomin na Samhain, ki prenavlja svet in čisti odnose med živimi in mrtvimi. Na njih ne smemo nikoli pozabiti.

Zdi se mi, da je vsa nadnaravna sila pritegnjena k robu, kjer se stikata svetova vidnih in nevidnih, za kratek trenutek pa vse postane eno. Takrat zaostrim ušesa, voham drugače in tudi vid je boljši. Takrat, drage moje, točno vem, kje je moje mesto.

*Za tiste, ki vas zanima, obleka Chicwish, sandali Steve Madden, kosmata jakna H&M