Samota je darilo

V mislih imam zelo pomenljiv odlomek iz knjige Mali princ:

“Kje so ljudje?” je vprašal Mali princ. »V puščavi si nekoliko osamljen…« »Tudi med ljudmi si osamljen,« je rekla kača.

Razmišljam, da tu in tam v življenju napoči čas, ko dojameš, da je samota darilo za dušo in da najlepše stvari pridejo do tebe ravno takrat, ko te hrup sveta neha obremenjevati. Toda med tem, da si sam ali da se počutiš samega, obstaja velika razlika, ker se lahko počutiš samega tudi sredi množice, z najboljšim prijateljem ali v krogu družine. Po drugi strani pa so naši notranji viri le v globinah, kjer jih je nekoliko težje najti, a morda so skriti tam le zato, ker znajo biti korenine veliko bolj globoke. Vsi smo drug z drugim povezani z nevidnimi nitmi, v dobrem in slabem. Čeprav smo si vsi različni, smo si globoko tudi podobni, smo del nečesa večjega in včasih težko sprejemljivega.

Nikoli me ni presenetilo, da so čustva “univerzalna”. Ko smo v stiku s svojim notranjim svetom, se krepijo naše sposobnosti empatije, ki nas povezujejo z drugimi na človeški in globok način. Zato ljudje, ki so sposobni biti sami, vedo tudi, kako biti v harmoniji z drugimi. Ko se človek lahko umakne iz zunanjega kaosa in prisluhne svojemu notranjemu glasu, izstopi iz pogojev in pričakovanj drugih, zato se lahko počuti osamljenega. Toda vedeti, kako ustvariti tihi prostor v sebi in okoli sebe, je globoko duhovno in potrebno dejanje. Pomislite na seme, ki skrito v tihih globinah zemlje najde energijo, da rodi kalček. Prav tako naša duša potrebuje trenutke samote in tišine, da bi lahko rodila naše polno spoznanje. Zaradi tega je včasih potrebno doživeti in se soočiti s trenutki bolečine ali žalosti. Modreci in puščavniki so to dobro vedeli, zato so hodili v gore meditirat in iskat razsvetljenje stran od hrupa ljudi. Celo ameriški Indijanci so pred zaključkom svojega zemeljskega potovanja odšli v samoto, da bi se znova povezali s seboj in z vesoljem.

John Steinbeck je nekoč povedal:

Vse velike in dragocene stvari so samotne.

In tudi samota zahteva tišino. Pravzaprav gre za preusmeritev pozornosti od zunaj navznoter. S prenehanjem uporabe dela možganov, ki je zadolžen za govor, začnejo druga področja povečevati intenzivnost. Biti več dni sam, pripelje do dragocenega zavedanja, saj začnemo uresničevati ideje in občutke, ki se jih prej nismo zavedali. Je način prebujanja s povečanjem naše povezanosti s seboj. Idealno bi bilo, če bi si lahko vsak dan vzeli vsaj deset minut in ostali samo s sabo. To ne pomeni, da se popolnoma zapremo svetu, ampak najdemo prostor, v katerem smo sami. Bodite pripravljene na neprijeten občutek, še posebej, če tega še nikoli niste storile. Sprememba je vedno povezana z določeno mero odpora. Če pa boste sledile inerciji, brez pravega cilja, razen biti same, boste spoznale, kako je to lahko izjemna izkušnja.

Tišina ima zdravilno moč, pomaga pri povezovanju s samim seboj in regenerira um. Osamljenost ima nalogo, da te povabi, da se spustiš v najgloblji del sebe, kjer prebivajo tvoji notranji viri. Tam, kamor prideš po soočenju s svojimi strahovi, se rodi izkušnja povezanosti. Tako se lahko zavemo, da nikoli nismo zares sami, saj je navsezadnje vsak izmed nas drobec neskončnosti.

*Za tiste, ki vas zanima: obleka in kimono Alma Ras