Nisem prepričana, koliko je še vedno predsodkov na to temo, a že leta vemo, da so psihološka zdravljenja tista, ki se na koncu »plačajo sama«. Tisti, ki psihično trpijo, imajo običajno več telesnih obolenj, zato več zdravljenj, več obiskov, jemanja več zdravil, lahko pa tudi zdrsnejo v nezdrave navade, da bi pomirili nelagodje ali se spopadli s stresom. Hkrati se tisti, ki psihološko trpijo, težko osredotočijo na tisto, kar imajo radi, kar ima posledice tudi v smislu dela in odnosov. Skratka, skrb za psihično dobro počutje pomeni srednjeročno in dolgoročno manj zapravljati ter skrbeti tudi za odnose in fizično zdravje. Me ne čudi, da v razvitih državah razmišljajo o psihologu in psihoterapevtu v smislu osebe, ki preprosto spremlja naše vsakdanje življenje in nam pomaga premostiti težave.
Na kratko: če izbereš psihologa, res ne pomeni, da si nor ali imaš neobičajne težave. Načeloma je tako, da imamo težave vsi, nekateri pa se odločijo za pomoč in drugi ne.
Na psihoterapijo ne greš samo, če si bolan
Ljudje prosijo za pomoč iz najrazličnejših razlogov in prav je tako: za nekatere je morda težava premagovanje panike, za druge težava v razmerju ali službi. V sobo za psihoterapevta pridejo tudi ljudje, ki se ne morejo odločiti, imajo težave s sodelavci ali jih skrbi otrok. Kadar duševno zdravje ni zdravje, temveč slabo počutje, ogroža tisto, čemur pravimo »delovanje«, torej vsakdanje življenje, sestavljeno iz odnosov, nalog, dejavnosti, ki jih izvajamo sami z drugimi. Da bi bilo praktično, pomislimo na vse tiste, ki imajo določen strah (na primer letenja ali vožnje z avtomobilom) in izkusimo, kako omejujoče lahko postane to. Ko torej govorimo o omejitvah, povezanih s psihološkim zdravjem, govorimo predvsem o tem: vsakdanjem življenju. Vsakdanjik in konkretnost, s katero se psihoterapija ukvarja in zanjo tudi skrbi.
Znaki, da potrebujemo terapijo
Znaki, da je čas za začetek terapije, niso vedno jasni, pogosto pa pomagajo znaki, ki jih pošilja telo, razpoloženje, vedenje. Pomislimo na pretirane reakcije za malenkosti, dolgotrajno in nemotivirano stanje žalosti, izbruhe jeze ali nespečnost: to je le nekaj primerov signalov, ki nam jih pošilja življenje in ki jim moramo prisluhniti. Pomislimo pa tudi na boleče dogodke v življenju, ki jih kljub času in trudu ne uspemo vedno presnoviti.
Izbira psihoterapevta ni enostavna
Ko zaprosijo za pomoč, se mnogi ljudje še vedno počutijo “šibki” in raje nadaljujejo po utrujajoči poti, poti “obvladanja samega sebe”, kar je težka, a razumljiva izbira, ker imajo mnogi za seboj zgodbe o osamljenosti ali ker se počutijo nevključene v druge odnose. Toda na srečo jih mnogokrat in vsaj za del poti spremlja strokovnjak za duševno zdravje, psiholog in psihoterapevt. Ko začnejo s psihoterapijo, ljudje nimajo vedno pred seboj jasnega cilja, ki ga želijo doseči, in prav temu je namenjen prvi del spoznavanja s terapevtom: osredotočite se tudi na fotografijo osebnega trenutnega stanja ter na to, kam želite iti.
Pomembnost človeškega odnosa
Psihoterapevtskih pristopov je veliko in se nenehno razvijajo, vsi pa so usmerjeni v konkretno spremembo pacientovega življenja, ki temelji na srečanju, kjer človek ne najde le strokovnega in neobsojajočega poslušanja, temveč človeški odnos in večje poznavanje svojega delovanja, zahvaljujoč teorijam. Metode pa vse bolj temeljijo na učinkovitosti in primernosti. Vse psihoterapije so usmerjene k povečanju izbire osebe, ki je postavljena v središče: kot vemo, ni psiholog tisti, ki vam bo svetoval, ampak vas bo postavil v položaj, da izberete najboljšo stvar zase. Skratka, psihoterapija zdravi resne težave, a naredi še veliko več: skrajša razdaljo do življenja, ki bi ga želeli imeti v tem trenutku.
