Žensko pleme – 8. marec malo drugače

Dan žena praznujemo povsod 8. marca. Vendar govoriti o praznovanju ni povsem pravilno: ta dan je namreč namenjen spominjanju in razmišljanju o političnih, družbenih in gospodarskih dosežkih ženskega spola, zato je pravilneje razmišljati o mednarodnem dnevu žena. Zgodovina dneva žena sega v začetek dvajsetega stoletja. Izvor 8. marca že vrsto let seže v tragedijo, ki se je zgodila leta 1908, v kateri so v požaru umrli delavci tekstilne industrije Cotton v New Yorku. V resnici so požar iz leta 1908 zamenjali z drugim požarom v istem mestu, ki se je zgodil leta 1911 in v katerem je bilo zabeleženih 146 žrtev, med njimi veliko žensk. Dejstva, ki so resnično pripeljala do ustanovitve dneva žena, so pravzaprav bolj povezana z zahtevo po pravicah žensk, vključno z volilno pravico.

V današnjih časih je dan žena nekoliko izgubil prvotno vrednost. Medtem ko obstajajo ženske organizacije, ki še naprej poskušajo ozaveščati javnost o različnih vprašanjih, ki zadevajo ženske – kot sta nasilje in razlika v plačah v primerjavi z moškimi -, mnoge ženske vidijo ta dan kot priložnost, da gredo na večerjo s prijateljicami, pozabijo na dnevne obveznosti in si morda tudi dovolijo določene stvari, ki morda ob drugih večerih ne bi bile dovoljene. Čeprav je 8. marec praznik, ki ga načeloma čutimo vse, nekatere več in druge manj, je treba vseeno povedati, da je kar dobro, če začnemo praznovati žensko vsak dan, predvsem pa sebe, z vsemi lastnostmi, ki jih imamo.

Praznujemo se, ko imamo za sabo slabo noč, ko brišemo solze in se nasmehnemo, ko se kregamo, kričimo, ljubimo, sovražimo, izzivamo, ko smo sramežljive, ko smo mame, žene, babice, ko delamo znotraj ali zunaj hiše, ko smo močne in ko smo krhke. Ženske smo tako ali drugače vedno, v vseh svojih najslabših in najboljših vidikih. Smo ženske s svojimi tisočerimi napakami ter s svojimi vrlinami. Bolj kot praznovanje z majhnim šopkom mimoz ali zabavo, polno moških, ki se slečejo za nas, samo zato, ker so pač plačani, bi bila primerna stvar, ki bi jo lahko naredile v spomin na to, da smo ženske, odpiranje trenutkov razprave, ki bi namesto pogleda v preteklost, vključila mlajše generacije v širše razmišljanje o vlogah spolov v 21. stoletju.

Besede so eno, dejstva so druga. Ne bom zdaj filozofirala o tem, ker mislim, da ima vsaka svojo zgodbo, a kar bi si želela, je le več sodelovanja med nami, manj poceni kritik in obrekovanja, manj zavisti in več podpore. Smo del iste verige, smo ženske, partnerke, sestre, hčerke in mame, vsaka izmed nas pozna vsaj dve od vseh teh vlog in to nas združuje. Res je, naše poti so različne, ene gor in druge dol, a morda bi bilo dobro vedeti, da so vzponi in padci del življenja ter na dnevnem meniju za vsako izmed vas. Tudi za tisto, ki na prvi pogled deluje tako brezhibno, srečno in popolnoma brez težav.

Vsaka ima v sebi tisto temačno sobo, ki jo pozna le sama, polno negativnih spominov in odločitev, ki niso bile najbolj pametne.

Prva dvignem roko in nisem nič ponosna na stare dele sebe, a najbrž brez njih ne bi bila tu, kjer sem danes.

Ne bi rada napisala, da je rivalstvo močnejše od nas, a največ prepirov se zgodi prav zaradi zavisti, tekmovalnosti ali preprosto zato, ker je ženska solidarnost nerealna pravljica. O sindromu čebele sem že pisala in iskreno povem, da imam včasih občutek, kot da živim sredi čebelnjaka in čeprav se trudim, da bi našla med, v resnici najdem vse drugo. Obstajajo utemeljene psihološke razlage, zakaj smo takšne, kot smo; da bi se prebile v svetu moških (zlasti v zelo moških delovnih okoljih, kjer je vrednost žensk podcenjena), ženske pogosto prevzamejo tipično moško vedenje ali pač tisto, ki je dobro sprejeto v patriarhalni družbi. Ženske na vodilnih položajih pa se zelo trudijo prepričati moške, da niso kot druge ženske in na ta način tekmujejo med seboj.

Kot maček, ki lovi svoj lasten rep in na koncu znori.

Sama imam največjo srečo, ker lahko ustvarjam prav tukaj, kjer smo načeloma le ženske. Seveda popolnosti ni, da ne bo pomote, nenehno srečujem ženske, ki se želijo izkazati, ki potrebujejo vse žaromete na sebi, ki poskušajo ukrasti energijo in predvsem vire. Na splošno so to ženske, ki bi želele biti moški, da bi lahko obvladovale moč. Včasih so to ženske, ki so tako negotove, da morajo biti nepravične, da najdejo svoje mesto v svetu. Navsezadnje te ženske izključijo same sebe. Skupina gre naprej, ne da bi jih odgnala, ampak jih – prav zato, ker gre naprej – pusti za seboj. V skupini imata osebno in poklicno življenje enak prostor, enako vrednost, enako priznanje. Morda so zato ženske, ki delujejo v dobri skupini, bolj harmonične in produktivne. Ostre na zunaj in podpirajoče navznoter. In če dobro pomislim, je to potem pravo ravnovesje, ne da bi pohodila druge in hkrati, da si tudi sama srečna.

Za ta osmi marec vam torej želim to: da najdete svoje žensko pleme, skupino, ekipo in nikar ne pozabite, da imate tako ali drugače že vse to v sebi.

***za tiste, ki vas zanima: bluza s perjem Barbara Repinšek, hlače Rebel Queen, čevlji in torbica Michael Kors, pas Penny Black.