Psihologi, psihiatri in psihoanalitiki enačijo maščevanje in beg kot možni reakciji na žaljive situacije in storjene krivice, trpljenje in bolečino. Potem je tu še tretja možnost: odpuščanje. Do te lahko pridemo po poti, ki nam omogoča razmislek o nekaterih temeljnih vidikih. Prvič: res škoda če jezi dovolimo, da nas potisne v beg ali maščevanje. Drugič: lahko se zgodi redefinicija tistih, ki so nas užalili, morda odkrivanje točk, ki lahko pojasnijo njihovo žaljivo vedenje. Tretjič: čustveno olajšanje in fizično dobro počutje, ki ju izzove odpuščanje. Tako je nekoč zapisal Nelson Mandela:
Odpuščanje je močno orožje, saj osvobodi dušo in odstrani strah.
Svoboda je torej darilo, saj nas odpuščanje osvobaja ran preteklosti in nam omogoča, da se z njo pomirimo. Darilo je tudi zato, ker odpuščanje nikoli ne more biti povezano s kakršnimi koli omejitvami ali obveznostmi; ko odpuščanje pogojujemo, nikoli popolnoma ne odpustimo, vendar puščamo odprta vrata zagrenjenosti in zamere.
Odpuščanje ni gesta šibkosti ali poraza
Odpuščanje je darilo, ker je ponujeno spontano, ne da bi si ga drugi zaslužil, prosil zanj ali vedel zanj. Odpuščanje je vedno tesno povezano z bolečino čustvene rane in predstavlja enega od načinov razrešitve same bolečine. Izbira poti maščevanja onemogoča možnost sprave za tiste, ki gredo po njej, saj ne dopušča prostora za odpoved sovraštvu ali zlobi. Nasprotno pa odpuščanje vključuje opustitev jeze, zamere in opravičevanje. Vendar odpuščanje ne pomeni nujno sprave, niti pozabljanja, zmanjševanja ali opravičevanja; pomeni poskrbeti, da prejeta žalitev ne povzroča več bolečine, pomiriti se z drugimi in samim seboj. Odpuščanje ni gesta šibkosti ali poraza, temveč darilo izjemne svobode, saj se v odpuščanju skriva zavestna odločitev, da se spomnimo, pa tudi »spustimo«, kar posledično vodi v intimno in globoko razumevanje možnosti transformacije bolečine, ki jo je povzročila žalitev.
Odpuščanje je globoka sprememba
Odpuščanje torej ni preprosto dejanje, temveč resničen proces spremembe, ki nas v svoji konstruktivni razsežnosti pripelje do tega, da se sprijaznimo s svojimi mejami, svojo ranljivostjo in krhkostjo in zato je pogosto tako naporno, saj ko oprostimo, potrebujemo pogum in ljubezen, seveda do drugih, predvsem pa do sebe. Prav zato je za odpuščanje potreben čas in to je včasih težka pot, prezgodnje spodbujanje te pa je škodljivo, saj bi razvrednotilo rano. Rana, ki se ne bo nikoli zacelila s prenagljenim ali lažnim odpuščanjem, ampak le takrat, ko se odločimo, da bomo bolečino redefinirali v konstruktivnem smislu in zanjo nekaj naredili, saj odpuščanje nikoli ni obveza, temveč konkretna možnost, da to težo olajšamo.
Počutim se lahkotno
Lahkotnost pride, ker se sprostijo vsa tista »težka« čustva (stres, tesnoba, žalost in jeza), ki se, če jih ne izpustimo, zadržijo v bližini telesa in srca ter nam škodujejo na več ravneh. Odpuščanje pride šele, ko sprejmemo, da smo točno to, kar smo, človeška bitja s strahovi, negotovostjo in čustvi, ki lahko spremenijo našo pot. Odpuščanje pride, ko razumemo, da so napake dovoljene. Koraki, ki definirajo odpuščanje, se včasih zgodijo le takrat, ko prejmemo odobritev drugih, pri čemer pozabljamo, da je edina oseba, ki jo moramo vprašati za odobritev, mi in samo mi. Tako pravi Marianne Williamson:
Odpuščanje je selektiven spomin, ki nam omogoča, da se osredotočimo na ljubezen (do sebe) in opustimo ostalo.
Odpuščanje je dar, ker nam pomaga, ko nas življenje sooči z novimi situacijami, podobnimi tistim, ki smo jih že izkusili v preteklosti, in nas opominja, da ni toliko pomembno, kaj se nam zgodi, temveč kaj naredimo s tem, kar se nam je zgodilo.
