Prva pot, ki jo uberemo, ko prestopimo vrata hvaležnosti, je, da izstopimo iz ega, iz svojega narcizma, iz naravnega nagona po samozadostnosti in arogance, da se približamo drugemu. Spričo dokazov se zdi preprost korak, recimo temu samoumeven. In vendar ni tako. Pogosto se zgodi, da so nam pomagali, da smo prejeli več kot le trenutno podporo, da smo na mestu ali položaju po zaslugi nekoga: a na vse to hitro pozabimo in vsi so odstranjeni, izbrisani. Kot nekaj neprijetnega, kar ogroža naš ego in nam preprečuje, da bi prepoznali resnico ali dejstvo, da smo nekaj prejeli ne toliko zaradi lastnih zaslug, temveč zaradi dobrohotnosti in pomoči drugih. Nekomu bi morala iti vsaj zahvala, brez rož, bombonier ali česarkoli drugega, samo preprosta beseda: hvala. In ne ostra in ponosna tišina, očitna odstranitev “malenkosti”, ki se nam zdi preveč neprijetna. Do te mere, da jo je treba zanikati. Ste že kdaj bile na tej poti? Jaz pred kratkim.
Združimo vero in lepo vedenje
Evangelij je poln odlomkov, v katerih je celo Jezus presenečen nad nehvaležnostjo, a ne krivi arogantnega človeka, nezmožnega hvaležnosti. Preprosto ga opominja, naj izstopi iz sebe, naj odpre svoje srce, da se približa drugim skozi ta vrata, ta način razmišljanja, ki združuje vero in lepo vedenje. Eno najmodrejših stvari o hvaležnosti je izrekel že Konfucij in gre za opomin, ki naj ne zveni zlovešče, ampak realno:
Ne delaj dobrega, če nimaš moči prenašati nehvaležnosti.
Nekoč je bilo med gospodi pogosto, v leksikonu spontanega in vsakodnevnega bontona, tudi najpreprostejše vljudnosti naslavljati z besedami, kot je »hvaležen sem vam«. Danes je postalo težko izgovoriti in poslušati besede, kot so »oprosti«, »hvala«, »hvaležen sem ti.«
Psihološke študije poudarjajo terapevtsko naravo hvaležnosti
Hvaležnost izboljšuje krvni obtok in lahko upočasni staranje. Nasprotno od tistega, kar je mislil Aristotel, po katerem »Kar se hitro postara, je hvaležnost«. Toda s psihološke plati postane hvaležnost prav neverjetna, saj vzbuja empatijo, širi odnose, uvaja sfero najintimnejših čustev. Izvedite zelo trivialen eksperiment in na terenu boste našli potrditev teh teorij. Če se boste besedo hvala pogosteje in po potrebi navadili uporabljati kot prvi korak k bolj zaokroženi hvaležnosti, boste videli, da bo imel tudi vaš sogovornik do vas odnos, ki ga navdihujejo vljudnost, prijaznost, dobre manire. Do skoraj naravne, instinktivne naklonjenosti. Kajti hvaležnost, nekakšno spreobrnjenje srca k drugemu, je ravno gesta, ki odpira obzorja neformalnih človeških odnosov, a polnih sočutja.
Omejimo ambicije, če niso zdrave
Seveda obstajajo področja, na katerih ta kemija afektov, povezana z izvajanjem hvaležnosti, postane zelo težavna. Tudi zato, ker pogosto prevladujejo oblike nasilja. Eno takih področij je moč. Učenec bo vedno težko hvaležen vodji, če želi zasesti njegovo mesto. Nasprotno: pripravljen bo v pravem trenutku zabiti nož v hrbet tistemu, ki bi se mu moral v resnici zahvaliti. In nekako mora biti tako, saj je očetomor, ena najvišjih oblik nehvaležnosti, sestavina vzpona na oblast. Veste, o čem govorim? Med ženskami se to zelo pogosto dogaja: najprej je prijateljica, potem postane zahrbtna, na koncu je tvoja slaba kopija in povrh vsega si želi biti ti. Kaj vem, pravijo, da gre za strup, ki obstaja v nas samih in zato teče kot kri po žilah. V nas je, kako ga bomo uporabili ali ga sploh ne bomo. Morda bi se bilo dobro vprašati, kakšne omejitve želimo postaviti našim ambicijam, s katerimi dosežemo različne cilje. Če je dejansko res, da ima moč svoj naboj nasilja, je prav tako res, da obstaja obsežna literatura o moških in ženskah, ki so jo lahko uveljavljali z odličnimi rezultati, ne da bi jih ta požrla. In tako so se tudi preobrazili.
Hvaležnost je želja
Hvaležnost je želja, ki potuje v dve smeri: od tistih, ki so nam pomagali, in od tistih, ki so pomoč prejeli. Že sam spomin na prejeto dobroto, priznanje, da je bil nekdo radodaren in z odprtim srcem na naši strani, nas žene k želji po vračanju. Da izrazimo svojo hvaležnost tako, da vrnemo nekaj prejetega.
